Žalostna usoda Stöhrove vile ob Bohinjskem jezeru

Besedilo: Marija Cvetek
Kategorija: GG Plus / četrtek, 1. januar 2009 / 06:00

Človek skoraj ne more verjeti, da so zares porušili znamenito Stöhrovo vilo na Koku ob Bohinjskem jezeru. In povrhu gre tu hkrati še za najbolj občutljivi del Triglavskega narodnega parka! Upravičena so tudi mnenja, da gre za dvojna merila varuhov kulturne dediščine.

Po vojni je bila zaplenjena in preimenovali so jo v Dom Na skalci, ki je zdaj v lasti Ministrstva za notranje zadeve. Vpisana je v Register kulturne dediščine in kranjska enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije jo je vključila v svoje strokovne zasnove za varstvo v okviru občine Bohinj. Župan bohinjske občine Franc Kramar in konservatorska svetnica Nika Leben sta povedala, da nova gradnja na tem mestu tudi po zunanjosti ne bo prav v ničemer podobna Stöhrovi vili in bo tudi presegala njeno višino. Ozaveščeni ljudje so začudeni in zgroženi nad tem »dogajanjem« na obrežju Bohinjskega jezera. Kajti nekatere domačine leta in leta naravnost preganjajo in preverjajo tudi najmanjše posege, ki nikogar in ničesar ne ogrožajo. Pa še Bohinjci jih že stoletja bolje obvladajo kot oni izza birokratske mize! Resnici na ljubo pa moramo dodati, da imata Zavod in TNP kljub vsemu dosti dela s svojeglavim okusom posameznih graditeljev in drugih pokončevalcev bohinjske arhitekturne in naravne dediščine.

Očitno vodilni delavci Zavoda v primeru Stöhrove vile niso pogledali niti v Register kulturne dediščine, kaj šele, da bi se posvetovali s svojimi strokovnjaki za to področje. Res da je v registru vpisanih veliko kulturnih spomenikov, a okrog Bohinjskega jezera, ki je biser med slovenskimi naravnimi lepotami, jih vendarle ni toliko. Zdi se, da določenih »strokovnjakov« v resnici ne ganejo in tudi ne privlačijo prave kulturne vrednote. Da o vestnem, natančnem in odgovornem delu sploh ne govorimo! Tu gre tudi za žalitev in nepošten odnos do njihove prizadevne kolegice, konservatorske svetnice Nike Leben, ki je magistrirala prav na temo vil, a je ni nihče ničesar vprašal, kaj da bi šele sklical kakšen strokovni kolegij. Enostavno sta soglasje za rušenje podpisala »v dobri veri« že prejšnji in nato še zdajšnji direktor kranjske enote Zavoda. Kako sta si vilo sploh ogledovala, da v notranjščini nista videla lepe secesijske kmečke peči, stopnišča in še marsičesa drugega?! Vsa ta bogata notranjščina je bila z rušenjem uničena in pokopana. Zdaj bi morali nemudoma stopiti skupaj vsi tisti pobudniki, ki so se velikokrat burno odzvali proti skrunitvam bohinjskih naravnih in kulturnih spomenikov. Preprečiti bi morali gradnjo drugačnega objekta na tem mestu.

Nenazadnje gre tudi za etični dolg do graditelja, prvega in pravzaprav tudi zadnjega legitimnega lastnika Ernsta Stöhra (1860-1917), znamenitega avstrijskega slikarja, ki je leta 1900 začel tu graditi svoj slikarski atelje, domačini pa so ga poimenovali Stöhrova vila. Slovenci ga premalo poznamo, kljub temu da je bil izjemno nadarjen umetnik in soutemeljitelj dunajske secesije. Svojo umetniško pot sta skupaj zastavila z Gustavom Klimtom, toda Stöhr je med secesionisti predstavljal univerzalnega umetnika: bil je tudi nadarjen pesnik in pisatelj, odličen glasbenik in skladatelj. Posvečal se je študijam in skicam človeškega telesa ter motivom iz literarnega in glasbenega sveta. Bil pa je seveda tudi krajinski slikar. Nenehno delo ga je izčrpavalo, in ko je preko svoje sestrične Friederike Tiermann odkril Bohinj, je postal zanj pribežališče za sprostitev in ustvarjalni navdih. Friderika je imela v najemu hotel Sv. Janez ob Bohinjskem jezeru, kjer je slikar najprej bival in kasneje se je z njo tudi poročil. V ateljeju, ki si ga je zgradil na Koku blizu hotela, je tiskal tudi grafike, ukvarjal pa se je še z drugimi načini tiskanja. Vila je bila opremljena z imenitnim pohištvom, ki ga je najprej zasnoval sam, izdelano pa je bilo v sodelovanju z dunajskim arhitektom Josefom Hoffmannom. Zaradi svoje vsestranske nadarjenosti in izobraženosti je bil izredno priljubljen gost v raznih umetniških krogih. In tudi njegova vila ob Bohinjskem jezeru je postala središče tedanjega umetniškega dogajanja. K njemu so se zgrinjali najslavnejši avstrijski arhitekti, slikarji in tudi drugi umetniki tistega časa. Veliko je hodil po bohinjskih hribih in prav tu so nastajale njegove zimske krajine, nočni pejsaži pod zvezdnim in luninim nebom itd. V Bohinju se je spoprijateljil z bohinjskim slikarjem Valentinom Hodnikom in po njunem delu sodeč je bil tudi Hodnikov vzornik. V Bohinju se je seznanil tudi s slikarko Elzo von Obereigner, takrat še Kastl von Traunstät (materjo slikarke in kiparke Lize Hribar), ki je bila leta 1908 tu na počitnicah. Podaril ji je več svojih grafik in prav njeni nasledniki bi bili pripravljeni odstopiti gradivo za njegovo spominsko sobo. Tudi nekateri Bohinjci hranijo gradivo, ki bi sodilo tja. Ob stoletnici dunajske secesije (1997) so v njegovem rojstnem kraju St. Pöltnu, v gradu Pottenbrunn, odprli obsežno razstavo, kjer je osrednje mesto pripadalo prav Ernstu Stöhru. Zvedeli smo, da je v depojih shranjenih še najmanj štiristo skic Bohinjskega jezera. Skupaj z Gorenjskim muzejem smo načrtovali, da bi to razstavo prepeljali v Kranj, toda prevoz in zavarovalnina bi presegla vse finančne zmožnosti muzeja.

Omeniti moramo, da so Stöhra poznali tudi kot izredno čutečega in samaritanskega človeka. Iz Bohinja se je vračal v svoj rodni St. Pölten, kjer je s presledki skoraj celo desetletje najprej požrtvovalno negoval svojega strica in učitelja Ludvika, nato svojo mater in nazadnje še očeta.

V 1. svetovni vojni je Bohinj postal etapno območje Soške fronte, v hotelu se je nastanila vojaška komanda, mimo Stöhrove vile pa so se valile trume vojakov. Hud trušč je povzročala tudi ozkotirna vojaška konjska železnica, ki so jo sicer kasneje elektrificirali, a je prav na Koku imela svoje izogibališče. Prav tam se je nekoč prevrnil v jezero tren, poln granat in minometnih min, ki so ga vojaške oblasti pustile kar v jezeru. To naj bi bil kasneje v ljudskem izročilu tisti potopljeni vlak v Bohinjskem jezeru. Tako je bil uničen idilični mir, ki ga je Stöhr tako zelo potreboval za svoje zdravje in ustvarjanje. Zapadel je v globoko depresijo in l. 1917 si je vzel življenje v domači kuhinji v St. Pöltnu.

Lansko leto je 1. nov. minilo 90 let od njegove tragične smrti in na njegovi vili ob jezeru bi mu lahko postavili spominsko ploščo, a so letos obeležili njegov spomin z rušenjem njegovega drugega doma, ki je predstavljal poleg hotela Sv. Janez ob Bohinjskem jezeru pomemben spomenik v zgodovini bohinjskega turizma in kulture. Stöhr je narisal enega prvih bohinjskih turističnih prospektov za hotel, ki so ga partizani med vojno požgali. Žena Friderika se je med 2. svetovno vojno vrnila v rodni Melk, kjer sta z Ernstom tudi pokopana. S seboj je odpeljala samo nekaj dragocenega pohištva in slik, vse ostalo pa se je po znani povojni zgodbi znašlo v najrazličnejših rokah.

Že po 1. svetovni vojni je bil pri nas akademski slikar Ernst Stöhr zamolčan, po drugi pa sta sploh morala utoniti v pozabo oba zakonca, ambasadorja Bohinja in pobudnika bohinjskega turizma ter vsestranske kulturne ustvarjalnosti. Oba spomenika stavbarske kulturne dediščine: Sv. Janez ob Bohinjskem jezeru in vila na Koku pa sta doživela podobno žalostno usodo.

Mag. Niki Leben na njen protest ob rušenju Stöhrove vile do danes ni odgovoril še nihče, čeprav ga je poslala na Ministrstvo za kulturo, na Ministrstvo za notranje zadeve, na SAZU in še drugam. Celotno zadevo je predala inšpekcijskim službam in upajmo, da bodo vsaj zdaj na Zavodu v Kranju sklicali kak strokovni kolegij, kjer se bodo posuli s pepelom. Načrt za novo stavbo bi moral vsaj po zunanjosti spominjati na umetnikovo vilo in prav bi bilo, da bi se mu oddolžili tudi s skromno spominsko sobo in ploščo, ki bi opozarjala mimoidoče na pomembno in bogato obdobje v kulturni preteklosti Bohinja.