Sveti Pavel gre v BTC

Leto 2008 mineva v znamenju ekološke in finančne krize in zdi se, da bo še bolj v znamenju obeh tudi novo leto 2009. Krizni obeti so predmet številnih ugibanj in učenih razprav, čeprav se dobro ve, za kaj gre in bi bila rešitev, če bi jo hoteli videti, zelo enostavna ...

BTC v Ljubljani, Qlandia v Kranju ali katerokoli drugo novodobno sejmišče na Slovenskem. Dnevi božičnih in novoletnih nakupov. Na prizorišču se pojavi bradati mož, oblečen v prepasano haljo in obut v opanke; ustavlja mimoidoče in jih zagreto prepričuje, da je to, kar počnejo, ko brezglavo nakupujejo vse po vrsti, nesmiselno – saj je tisto, kar imajo na sebi, povsem dovolj; pohlep po denarju zavaja v greh, edina dejavnost, ki prinaša pravi dobiček, pa je pobožnost, vera v tistega, ki se je o božiču rodil, o veliki noči pa od mrtvih vstal in edini obeta večno življenje … »Res je prava pobožnost velik dobiček, a le za tistega, ki je zadovoljen z najnujnejšim. Ničesar namreč nismo prinesli na svet, zato tudi ne moremo ničesar odnesti. Bodimo torej zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko. Tisti pa, ki hočejo obogateti, padajo v skušnjavo in zanko, to je v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pogubo in uničenje. Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin.« (1 Tim 6,6-10)

Tudi če bi ta mož ljudem dopovedoval, da je sam sveti Pavel, bi ga pristojni prijeli in odpeljali na opazovanje. Navedene besede namreč sodijo v cerkev, pa še tam sodobniku, ki se pride oddahnit od vsakodnevnega pehanja za zaslužkom, zvenijo arhaično. Nič drugače ne bi zvenele, če bi jih izgovarjal nekdo, ki bi bil oblečen povsem normalno in ne v nekdanja ali sedanja duhovniška oblačila. A če malo pomislimo: se vam ne zdi, da so povsem resnične? Preberimo še enkrat stavek za stavkom … Vsak posebej in vsi skupaj tvorijo smiselno celoto. Kljub temu bi se malokdo zavestno in prostovoljno odločil, da bi se omejil na najnujnejše in pravi dobiček iskal le v veri. Saj priznavamo, da smo na ta svet prišli povsem goli in da bomo z njega odšli oblečeni le v enega od številnih kompletov oblačil, a kdo bi bil danes zadovoljen z malo hrane in tistim, kar ima na sebi? Mnogi so v zadnjih letih zapadli v borzno skušnjavo, pri tem pa izgubili velik del premoženja, ki se je že kazalo kot resnično, potem pa razblinilo. Učenjaki in aktivisti nam že lep čas dopovedujejo, da nas je ravno pohlep po denarju prignal v stanje, ki ga zdaj tako pogosto obžalujemo – v stanje ekološke in finančne krize. Res: zaradi pohlepa po denarju smo »zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin«. Ki pa očitno niso prevelike, saj večina v tem pohlepnem trendu potrpežljivo ali celo veselo vztraja. O tem sem se prepričal tudi sam, ko sem se postavil v eno dolgih vrst pred blagajno, na kateri so pokasirali sadove mojega skromnega pohlepa. Svetega Pavla, ki bi me nagovoril in prepričal v zgrešenost mojega početja, pa od nikoder!

Sveti Pavel je moral svoje poglede plačati z življenjem. Umrl je v Rimu okrog leta 67, ko je vladal cesar Neron, poosebljenje razvratnosti na prestolu. Marca letos, o veliki noči 2008, pa je iz mesta, ki je slej ko prej nagnjeno k zemeljskim dobrinam in se vanj steka katoliški denar z vsega sveta, prišlo nenavadno sporočilo. V Vatikanu so objavili, da smo priča pojavom, ki niso le individualne, temveč globalne razsežnosti in bi lahko veljali za sedem novih smrtnih grehov. Ti grešni pojavi so: uničevanje in onesnaževanje okolja, prekomerno bogatenje, ki povzroča bedo in siromaštvo, pedofilija, splav, znanstveni poskusi na ljudeh, manipuliranje z genskimi zapisi in genetične spremembe ter uporaba in preprodaja drog.

Da bi bolje razumeli, v čem je razlika, moramo vedeti, kateri so »stari« smrtni grehi: napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist in lenoba. Zvenijo naučeno in preveč splošno. Novi seznam pa je bistveno bolj konkreten, čeprav gre po mojem le za nove pojavne oblike starih smrtnih grehov. Mar nista uničevanje in onesnaževanje okolja ter prekomerno bogatenje, ki povzroča bedo in siromaštvo le nova izraza človeškega pohlepa po denarju in drugih zemeljskih dobrinah in hkrati prav tista od grehov, ki povzročata ekološko in finančno krizo? Sveti Pavel bi se gotovo strinjal. A kaj, ko se z njim ne strinja večina ekoloških in finančnih grešnikov. Njegov osebni obisk v tem ali onem BTC ne bi prav nič zalegel. Pač pa bi morali v vseh nakupovalnih središčih, borzah in pri vseh dejavnostih, s katerimi uničujemo in onesnažujemo okolje (in to so skoraj vse človeške dejavnosti) posvojiti vsaj malo Pavlovega duha. Mogoče za začetek ne v izvirnih besedah, ki so za današnjega človeka nekako nesprejemljive. Mogoče je bolj sprejemljiv izvirnik desete od Božjih zapovedi: »Ne bodi pohlepen po hiši svojega bližnjega, po njegovem polju, hlapcu, dekli, volu, oslu ali čemer koli, kar pripada tvojemu bližnjemu.« (5 Mz 5,21) Toda: ali sploh hlepimo po hiši svojega bližnjega? Mar ne hlepi danes večina za tem, da bi imela svojo in večjo kot bližnji? Mar ni to tisti pohlep, ki nas žene? Za vsoto vseh pohlepov pa na tem svetu ni dovolj prostora in tako nastane »kriza« …