Ujeta v času

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 29. december 2008 / 06:00

Zgodba o ženski, ki sem jo občudovala

»Nekoč je prišel domov prej kot ponavadi. Nekam togo je meril korake preko dvorišča, a tega nisem vzela za mar. Je že malo bolj pijan kot običajno, sem pomislila. Potem pa zaslišim, da je nekam čudno dolgo vtikal v ključavnico ključ.«

»Odstavila sem golaž, ki sem mu ga kuhala za kosilo, in odhitela na pomoč. A ko sem odprla vrata, je bilo vse, kar sem še ujela, njegov steklen pogled in potem se mi je mrtev zrušil v naročje. Kar spodsekalo ga je, niti besedice ni utegnil spregovoriti - in ga ni bilo več. Mislila sem, da me bo pobralo od hipne groze, postala sem panična, začela sem kričati in - tega se še dobro spominjam, začela sem mu dajati umetno dihanje, a ni pomagalo. Ko so, čez dolgo časa, prispeli reševalci z zdravnikom, od mene ni ničesar več ostalo. Bila sem živčna razvalina, zrušena, uničena in vse, kar sem si želela, je bilo, da bi umrla skupaj z njim.«

A Rebeka ni umrla. Živela je naprej, zaprla se je vase in iz spomina je počasi izrinila vse grde spomine, ki so jo vezali na Ernesta. Ostali so le tisti, najlepši.

Kadarkoli sva se srečali, je o njem govorila tako, kot bi bil idealen. Še več: kmalu se je začela obtoževati, da je ona kriva, če jima je šel zakon po zlu.

Preden je za kakšni dve leti spet utihnila, je nabavila psa. Ogromnega ovčarja, ki pa ne bi niti muhi naredil nič hudega. Hirsuto je cele dneve preležal na soncu, na terasi, ali pa se je grel v kuhinji, zraven radiatorja. Večino ljubezni, ki jo je prej namenjala možu (ki si tega, žal, ni nikoli zaslužil), je sedaj preusmerjala v štirinožnega prijatelja. Zaradi njega se je odpovedala celo dopustu, ki ga je pred tem vsaj kakšen teden preživljala v Sloveniji.

Rebeko sem imela rada, saj so bili najini pogovori zmeraj zelo dolgi, polni in raznoliki. Poleg tega sem z veseljem utrjevala tudi angleščino. Ko je čez noč pretrgala vsake stike, mi je bilo hudo in nenehno sem se spraševala, ali sem jaz kriva za to, ker sem ji na račun alkoholu vdanega pokojnega moža povedala nekaj krepkih.

Bilo je ravno kakšen teden pred mojim rojstnim dnevom, ko je nenadoma zazvonil telefon in ko me je z veselim glasom pozdravila z druge strani, se je zdelo, kot da je vse lepo in prav - brez dvoletnega molka. Tudi sama sem se ugriznila v jezik, nisem je spraševala, niti nisem vrtala vanjo, da bi izvedela, kaj se je zgodilo.

»Za rojstni dan ti nimam kaj dati, te bom pa prišla iskat in odpeljali se bova na potepanje po Češki in Avstriji,« je zaukazala.

»Kaj pa Hirsuto? Bo lahko sam doma?« me je zanimalo.

»Zanj imam varuha,« je dejala kratko in odložila.

Ko se je naslednji dan prikazala na vratih s svojim značilnim smehom in prekipevajočo dobro voljo, nas je vse tisočkrat objela, najmlajši sin pa se je zaklenil v sobo, ker je bil ravno v letih, ko mu za kakšno žensko lupčkanje ni bilo kaj prida.

Peljali sva se že proti avstrijski meji, ko je prišla z besedo na dan.

»Imam prijatelja,« je rekla. »To ti povem zato, da ne boš preveč presenečena.«

Globoko se mi je oddahnilo. Pa jo je le pamet srečala, sem pomislila.

A me je hitro postavila na realna tla.

»Ni to, kar se ti mota po glavi. Wolfgang je starejši gospod, star je 85 let, k sebi sem ga vzela zato, ker mu je umrla žena, pa ni imel nikogar, ki bi skrbel zanj.«

»Za božjo voljo! Saj nisi Karitas - ali pač?!«

Skomignila je z rameni in nadaljevala: »Pes je bil premalo. Še zmeraj mi je ostajalo preveč časa zase, za razmišljanje …«

»Kaj pa hči? Saj imaš že vnuka, bi se pa njemu posvetila ...«

Rebeka je za trenutek utihnila.

»S hčerko nekako ne najdeva stika. Ne mara me. Kar je umrl Ernest, je še ni bilo naokoli. Kot da bi umrla tudi njena ljubezen do mene …«

Potem sva bili tiho, kajti za stavki, ki jih je spravila iz sebe, se je verjetno skrivala cela tragedija.

A več kot toliko mi ni povedala, ne tedaj ne pozneje. Njen prijatelj me sprva ni želel niti pozdraviti. Zdelo se mi je, kot da ne bi hotel Rebekine pozornosti deliti s komerkoli. Na vsakem koraku mi je nagajal. Zraven pa se je nenehno smehljal, a na njegovo igrano kavalirstvo nisem nasedla. Očitno je bilo, da je bila antipatija obojestranska. Od strani sem ga opazovala, trdno prepričana, da Rebeko izkorišča, kolikor le more.

Nisem se dosti zmotila. Kljub temu da je s seboj privlekel dragocene starine, ki jih je zbiral vrsto let, je živel na njen račun. Milostno je dovolil, da mu je stregla in mu brala želje iz oči, v zameno pa ji je nudil družbo, ki naj bi jo v svoji osamljenosti potrebovala.