Mendoza je nenavadno mesto

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (7)

Približujemo se Mendozi, na obeh straneh ceste se tja do obzorja razprostirajo vinogradi. Prav neverjetno, v kakšni pustinji uspeva vinska trta, koliko truda je potrebnega, da odstranijo kamenje, da zemlja rodi žlahtno kapljico. Vozimo se že več kot pol ure, vinogradov pa ni in ni konec. Ob cesti so vse pogostejši napisi, da smo v deželi vina. Prav zanimivo, tudi v obliki sodov, zato še špansko ni treba znati.

Mendoza je prestolnica istoimenske pokrajine ob vznožju Andov. Do argentinske prestolnice Buenos Aires je dobrih tisoč kilometrov oziroma uro in pol vožnje z letalom. Mendoza je četrto največje argentinsko mesto, skupaj s predmestji v njem živi 850 tisoč ljudi, v celotni pokrajini, ki je sedemkrat večja od Slovenije, pa milijon in pol. Kaj neki je Slovence pripeljalo v to oazo sredi puščave, saj v ničemer ne spominja na našo pokrajino. Razen zasneženih gora v daljavi. Le kdo jim je rekel, da je tam pokrajina podobna slovenski. No, morda kakšen dolenjski vinogradnik, ki je gledal samo vinsko trto. Vinogradov pa je res veliko. Argentina je po izvozu vina peta država na svetu, kar 70 odstotkov vina pa pridelajo v Mendozi.

Mendoza je resnično nenavadno mesto. Večina zgradb je nizkih, hiše se držijo ena druge in s ceste vidiš samo glavne vhode. Šele v zadnjih letih gradijo stolpnice, večinoma hotele, saj turizem doživlja hiter razcvet. Prav ob našem prihodu so odprli mogočni in luksuzni Sheraton, z igralnico in vsem mogočim udobjem. Mi smo se seveda nastanili v precej slabšem in cenejšem hotelu.

Mendoza ima nenadavno malo padavin, le dvesto centimentrov na leto. Da bi kdaj snežilo, se ne spomni nihče, hitro pa povedo, da je lani snežilo v Buenos Airesu, po sto dveh letih. Zaradi umetnega namakanja je Mendoza prepredena s kanali, ki potekajo med ulicami in pločniki. Z ulice do hiše stopiš čez mostiček, če ga zgrešiš, se kaj hitro znajdeš v kanalu. Tudi avto se hitro znajde s kolesi v jarku, če pri parkiranju nisi previden. Verjetno je kar težko priti varno domov, če v deželi vina pogledaš pregloboko v kozarec.

V kanale občasno spuščajo vodo. Namakajo tudi vrtove, tisti seveda, ki si to lahko privoščijo. Zalivajo jih enkrat na teden, za decimeter visoko. Ob kanalih rastejo drevesa in Mendoza je nenavadno zeleno mesto. Mesto se širi tako, da najprej zasadijo drevesa. Nikomur niti na pamet ne pade, da bi jih posekal, saj je to strogo prepovedano. Tudi obrezovanje. Zato veje segajo visoko nad ulice. Naš enonadstropni avtobus si le počasi utira pot po mestu. Veje tolčejo po strehi avtobusa, vendar se šoferju zdi škoda vej, ne avtobusa.