Sedmica: Vladavina zastraševanja

Bolj kot za katero drugo civilizacijsko okolje je za sodobno (zahodno) družbo značilna igra paradoksov.

Na eni strani je najmanjša družbena podrobnost zmerjena s tehtnico človekovih pravic, na drugi celotna družbena resničnost sloni oziroma temelji na principu zastraševanja. In drugo samodejno zanika, izključuje prvo.

Na elementih zastraševanja je zgrajen, denimo, ves zavarovalni sistem, znotraj tega pa pokojninski in zdravstveni podsistem. Nadalje je princip zastraševanja značilen za napovedovanje oziroma pričakovanje okoljskih sprememb, za spremljanje ter nadziranje različnih pojavnih oblik gripe in tako dalje, dokler ne trčimo ob gospodarsko recesijo.

Gospodarska recesija je tako rekoč šolski primer vladavine zastraševanja. Pri tem mi še vedno ni čisto jasno, ali je svetovno gospodarstvo in znotraj njega slovensko že ali še ni v gospodarski recesiji in koliko ter kako konkretno naj bi nas ta prizadela. Nekaj pa drži kot pribito. V aktualnih okoliščinah bi težko našli vlado, ki svojega mandata ne bi tako ali drugače vezala na (pogojno rečeno domnevno) gospodarsko recesijo.

Ali so aktualne svetovne, pomeni globalne gospodarske razmere spontane ali umetne, ali smo že ali še nismo in ali sploh bomo v gospodarski recesiji ter kako globoko bomo vanjo padli, so teme, ki zahtevajo parcialne analize ter odgovore. Parcialne tako v smislu posameznih gospodarskih panog kot tudi posameznih nacionalnih gospodarstev. Povedano drugače, vsega ne smemo metati v en koš. Še zlasti pa je v aktualnih slovenskih gospodarskih razmerah, za katere je še vedno značilna tranzicija, treba zarisati jasno ločnico med svetovno gospodarsko recesijo na eni strani ter posledicami prvič, slabega vodenja podjetij, da ne rečem slabega upravljanja s kapitalom, in drugič, zamude v prestrukturiranju posameznih gospodarskih panog oziroma podjetij.

Hočem reči, da se s svetovno krizo v avtomobilski industriji, katera je za zdaj pravzaprav edina resnično prepoznavna, ne morejo pokriti oziroma da se za njo ne morejo skriti zavoženi projekti v begunjskem Elanu ali v murskosoboški Muri ter njihov nesposoben menedžment. Povedano drugače, ukrepe, s katerimi naj bi vlada Boruta Pahorja omilila domnevno oziroma prihajajočo gospodarsko krizo, je treba dosledno ločiti od nujnega posega vlade v zavožena podjetja, ki so bila nekoč paradni konji slovenskega gospodarstva, zdaj pa so na robu preživetja. V tem kontekstu bi bilo smiselno na vladni ravni razpravljati tudi o materialni odgovornosti ljudi (s konkretnimi imen in priimki), ki so odgovorni za zavožene naložbe ter gospodarske projekte.

Drži sicer, da ima vladni predsednik Borut Pahor ob vsaki priložnosti na jeziku tako imenovani socialni dialog. Po drugi strani pa straši z zdaj že petdeset tisoč novimi brezposelnimi državljani. In drugo izključuje prvo. Se pravi, vladni predsednik misli resno bodisi s socialnim dialogom bodisi z odpuščanjem delavcev mimo uskladitve razmer s sindikati. Govoriti hkrati o tem in o onem pa je čisto navadna politična šlamastika.