Sprehod v gumijastih škornjih

Bobovška jezera ali Čukova jama - Naravni spomenik, ki bi lahko bil turistična atrakcija. Bajer, ki je zanimiv za ljubitelje rastlin in živali, obenem pa svet, kjer se je pisala zgodovina življenja na Gorenjskem.

V preteklih tednih in dneh, ko je dež dodobra namočil dolino, ko je v Zgornjesavski dolini padlo ogromno snega, je tudi okolica bajerja, ki ga lahko obiščete, več kot mokra in blatna. Preden se odpravite na današnji potep, si priskrbite gumijaste škornje; no, pa tudi v dneh, ko tam ne bo blata, boste floro in favno najbolje spoznali obuti v nekaj nepremočljivega.

Kje sploh so Bobovška jezerca? Če se peljete iz smeri Kranja proti Predosljam, pridete do Kokrice. Tam zavijete levo proti Preddvoru, potem pa znova zavijete na prvo asfaltirano cesto levo in tam parkirate. No, je pa še ena varianta. In sicer na Kokrici, malo naprej od kulturnega doma, zavijete levo v naselje in sledite oznakam za Čukovo jamo. Vozite po slepi ulici. Neurejeno parkirišče vam bo dalo vedeti, da tam lahko parkirate.

Na začetku 20. stoletja je bil na mestu današnjih jezerc zamočvirjen travnik s posameznimi drevesi. Že pred prvo svetovno vojno je na Bobovku začela obratovati opekarna. Njen lastnik je bil domačin, kmet Zabret, ki se je po domače imenoval Čuk. Jama, ki je nastala za čas delovanja te opekarne, se zato še danes imenuje Čukova jama oz. Čukov bajer. Proces nacionalizacije po drugi svetovni vojni je kmetu Zabretu opekarno vzel, prešla je v državne roke in nadaljevala z delom. Izkopali so še eno jamo, ki so jo ljudje poimenovali Krokodilnica. Kdo ve, zakaj?

Krokodilnica je bila izkopana 13 metrov globoko in pri izkopu so naleteli na bogate paleontološke najdbe. Na globini osmih metrov so izkopali fosilne ostanke kleničev, še bolj zanimivo pa je bilo najdeno okostje mamuta, ki si ga lahko ogledate na stalni arheološki razstavi Železna nit v Gorenjskem muzeju. Okostje je bilo najdeno na globini 8,5 metra. Predvideva se, da gre za samico, ki je verjetno zašla v močvirje ali pa so jo tja nagnali ledenodobni lovci.

Nenehno izkopavanje je prekinil vdor podtalne vode leta 1971, kar je botrovalo zaprtju opekarne. Izkopane jame je zalila voda, ki se je zaradi gline tam tudi obdržala. Nastala so tri jezerca: največje je Krokodilnica, sledi Čukov bajer in Ledvička, ki je danes precej zaraščeno s trsjem in ločjem in komaj vidno. Obraščeno obrežje je privabilo številne živalske vrste, predvsem ptice. Odkritih je bilo več kot 140 različnih vrst. Zanimivo je, da so nekatere tukaj stalno, druge le v določnem letnem času, nekaterim je le postaja na poti na jug ali nazaj na sever; številne so žuželke, kačji pastirji, žabe itd. Blizu Bobovka vsako leto domuje tudi cela jata štorkelj, ki v okolici tudi gnezdi.

Bajerska voda je tudi idealen, čeprav umeten biotop, za številne ribe; krap, ščuka, navadni ostriž, rdečerepka. Nevarnost, ki grozi, pa je v ribi imenovani beli amur, ker uničuje podvodno rastje, ki s pomočjo fotosinteze ekosistem oskrbuje s kisikom. Če je ločja manj, je manj kisika, in življenje bo počasi izginilo. Nevarnost, torej, ki preti!

Glina, ki jo je polno tod naokoli, je baje zelo zdravilna, kar so pokazali tudi izsledki laboratorijskih preiskav.

Bobovška jezerca so bila leta 1981 zaradi ornitoloških in paleontoloških posebnosti zavarovana z občinskim odlokom in razglašena za naravno znamenitost.

Edina slaba stran potepa okrog Bobovških jezerc je v tem, da je okolica le-teh pogosto onesnažena z ostanki pločevink, papirjev in drugih stvari, ki spominjajo na piknike in drugačne zabave. Svet bi bil lepši, če bi se ljudje začeli zavedati, da z onesnaževanjem okolice pljuvajo v lastno jamo in si uničujejo še kako pomemben življenjski prostor.