Ujeta v času

Zgodba o ženski, ki sem jo občudovala

Z Rebeko sva se spoznali, ko sem bila še otrok. Poročila se je z nekim daljnim sorodnikom naših znancev in nekega dne sta se znašla na vratih, ker ji je mož hotel pokazati domačijo, kjer se je rodila njegova mama. Bila je zelo lepa, imela je dolge in zelo goste svetle lase, oblečena pa je bila v obleko z modro potiskanimi vzorci. Bila sem ravno v puberteti, imela sem težave s kilogrami, verjetno sem ji bila rahlo nevoščljiva, zato mi je vse, kar je bilo povezano z njo, še toliko bolj ostalo v spominu. Šele pozneje, ko sva se spoprijateljili, sem ugotovila, da je komaj tri leta starejša od mene, saj se je poročila prej, preden je postala polnoletna. Z možem sta živela v Avstriji in njuni prihodi, tudi v kasnejših letih, so bili zmeraj povezan z bananami, čokoladami Milka in Toblerone. Prav zabavno pa se mi zdi, da mi Toblerone prinaša tudi danes, pa je od najinega prvega srečanja minilo že štirideset let.

Kljub temu da je ob vsakem obisku zatrdno obljubila, da se kmalu spet vidimo, je obljubo redkokdaj držala. Včasih je izginila in se ni oglasila tudi po več let. Pisala sem ji pisma, a nanje ni odgovarjala. Potem sem se prilagodila njenim prihodom in odhodom in me ni več skrbelo, da se ji je kaj zgodilo.

Spet se je prikazala, ko je imela njena hčerka tri leta. Takrat sem že bila poročena in tašča privihra k meni, v kuhinjo, ter mi reče, da na dvorišču nekdo trobi, ter me želi videti.

Sanjalo se mi ni, kdo bi to lahko bil.

Zagrabim sina, ki se je takrat komaj še postavljal na svoje noge, in stečem po stopnicah.

Rebeka je stala pred avtodomom in se na ves glas smejala mojemu presenečenju.

Objeli sva se, kot da bi se videli včeraj, in tudi klepet, ki je stekel pozneje, se je, vsaj tako se mi je zdelo, nadaljeval tam, kjer se je, po mojih občutkih, pravkar končal.

Rebeka je bila vsa sijoča, pravkar so se vrnili z dopusta v Grčiji in pripovedovala mi je o štorijah, ki so jih doživeli med potjo.

Zgodbe so bile slišati kot pravljica, saj nikoli ni rekla zle besede na nikogaršnji račun.

Ko beseda nanese na njeno hčerko, se mi je zdelo, da je vseeno nekaj narobe.

»Rodila sem, čeprav on (mož) tega ni želel,« je dejala potiho.

Na široko sem razprla oči, ker se mi je kaj takega zdelo nemogoče.

»Njegov oče je veliko pil, in tudi mama se je znašla v kleščah alkohola, zato so imeli otroci peklensko otroštvo. Pa ni želel, da bi se kaj podobnega dogajalo tudi v najini družini, če bi on, slučajno, krenil po podobnih poteh, kot sta hodila starša.«

S trpkim glasom mi je zaupala, da je imela številne splave, kajti vsakič, ko je mož ugotovil, da je noseča, jo je prisilil, da je odpravila.

»Potem pa sem nekoč začutila, da je želja po otroku močnejša od njegovih strahov. Toliko časa sem skrivala nosečnost, da je bilo za splav prepozno. Ko je on to izvedel, je bilo zelo hudo … Že prej je bil po malem vdan pijači, a po tistem se je tej razvadi prepuščal domala vsak dan …«

Kljub temu da so besede izzvenele trpko in žalostno, pa je ves čas najinega pogovora na njenem obrazu lebdel nasmeh, kot da bi z njim želela pregnati bolečino, ki jo je nosila v sebi.

Ali pa ostalim, ki so stali v bližini, ni hotela pokazati, da ji je hudo.

Hana je bila zelo zvedav otrok. Spominjam se, da je pri treh letih že znala brati, računati in – kar me je najbolj navdušilo, je bilo to, da je poznala celo številna osončja in tudi posamezne zvezde. Bila je zelo resna, ko je razlagala, kako se je potrebno obrniti, da ob jasnih nočeh kakšno od zvezd opazimo na nebu.

Rebekino življenje ni bilo enostavno. Na srečo je bila Hana zelo samostojen otrok, da si je lahko poiskala službo. Vse dotlej je bila finančno odvisna od moža, kar je bilo včasih peklensko. Žal pa je bilo za otroka zelo težko dobiti varstvo in je potem večino tega, kar je zaslužila, pustila varuški, ki je v njeni odsotnosti pazila na otroka.

Nekoč mi je napisala: »Vsako prosto minuto se učim nemško, ker želim napredovati in doseči v življenju kaj več kot to, kar trenutno delam. Ni mi pa žal, da sem prekinila šolanje in se poročila.«

Vendar ji tega, slednjega, nisem verjela. Marsikatera ženska, ki bi bila v njeni koži, bi povedala na glas, da so se ji porušile sanje, ona tega ni nikoli storila. Le s posameznimi stavki, ki so planili iz nje, verjetno tedaj, ko je bilo najhuje, je razkrila, da trpi.