Slovenci vseh dežel, povežimo se!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 12. december 2008 / 06:00

Se bomo Slovenci v domovini še kdaj zedinili s tistimi, ki živijo v zamejstvu in po svetu? Zdaj, ko živimo v Evropi brez meja, ko smo na svetovnem spletu ves čas "on line" z rojaki v daljnih prekomorskih deželah, ko imamo celo ministra za te reči ...

Leta 1848 smo si Slovenci postavili politični program Zedinjene Slovenije. Ubesedil nam ga je nepozabni Korošec Matija Majar Ziljski (1809-1892), v novem letu bomo obhajali 200-letnico njegovega rojstva. Po njem naj bi se enkrat vsi Slovenci združili v eno upravno oziroma državno enoto. Takrat so mislili: v eno kronovino, eno kronsko deželo pod habsburško krono. Živeli smo namreč v več kronskih deželah, od katerih je bila samo Kranjska skoraj povsem slovenska. V drugih so bili tudi Nemci (Štajerska, Koroška) in Italijani (Goriška, Istra, Trst), prekmurski Slovenci pa so bili sploh »onstran«, v ogrski polovici države. Kljub temu je bil takrat ta program dokaj realen, vse te dežele so bile namreč znotraj ene države Avstro-Ogrske in pod eno, habsburško krono.

Potem je prišlo leto 1918, proti svojemu koncu prineslo tudi konec vojne in za dober mesec (november) velikih upov, ki pa so se v naslednjih letih sprevrgli v veliko tragedijo in razočaranje. Ne le, da se Slovenci nismo zedinili, razdelili so nas med tri sovražne si države. Večina je pripadla Kraljevini SHS, a v njej ostala brez državotvorne subjektivitete. Primorska tretjina naroda je po italijanski zasedbi in rapalski pogodbi ostala pod Kraljevino Italijo, Korošci pa povečini pod Republiko Avstrijo. Edino svetlo poglavje v tej porazni zgodbi je bila združitev Prekmurcev z matičnim narodom. Zedinjena Slovenija se je odmaknila daleč v Prešernovo »ne-bo«. Še nižje, tako rekoč na dno nesreče, smo padli spomladi 1941, ko so Nemčija, Italija in Madžarska slovensko zemljo okupirale in si jo s pripadajočim ljudstvom vred razdelile. – A že štiri leta pozneje je po zmagi zaveznikov in narodnoosvobodilnem boju postala Zedinjena Slovenija za trenutek spet dosegljiva. Naša vojska je zasedla Trst in Koroško, dobili smo svojo republiko, čeprav komunistično. Iz Trsta in Koroške smo se morali nato na zahtevo zahodnih zaveznikov umakniti, ostala pa nam je večina Primorske, dobili smo svojo obalo in z njo izhod na morje. Zedinjena Slovenija je torej preživela še eno vojno, zlasti v nekaterih glavah, realni politični program pa to ni mogel več biti. Tudi ko smo leta 1991 Slovenci prvič v zgodovini dobili povsem svojo državo, smo se morali ravno s tem, ko je ta dobila težko pričakovano priznanje sosednjih štirih držav, dokončno odreči kakršnim koli zahtevam po političnem zedinjenju s Slovenci, ki so ostali onstran meja Republike Slovenije.

Kaj pa leta 2008, 160 let po Zedinjeni Sloveniji in 90 let po narodni tragediji ob koncu 1. sv. vojne? Že več let smo priča dvema kapitalnima in novima dejstvoma. Skoraj pet let smo že v EU, se pravi z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, ki so bile še leta 1945 naše smrtne sovražnice, v isti državni in vsaj navidez prijateljski povezavi. Tudi Republika Hrvaška se ji utegne kmalu pridružiti, a ji nagaja njen balkanski mačizem, ki se mu nekako ne more odreči. V EU naj bi meje »padle«, ostale samo še na papirju. Če se z avtom pelješ čeznje, je to povsem res. Hkrati pa se slej ko prej dobro ve, čigavo je kaj in Slovenci v Italiji, Avstriji in Madžarski ostajajo ne le v zamejstvu, ampak predvsem na zemlji, ki ni naša in naša najbrž nikdar več ne bo. Raznarodovalni pritiski so prav tako dejstvo, ki v bistvu ostaja in se prilagaja, dobiva vedno nove pojavne oblike. Drugo kapitalno dejstvo (poleg pripadnosti EU) je globalizacija. Z njo mislim predvsem na nove možnosti komunikacij, ki jih prinaša oziroma so jo šele zares omogočile. Te so zlasti pomembne za naše povezave rojaki po svetu. Dobrih sto let nazaj, ko so odhajali, je bilo na roko napisano in na pošti oddano pismo edina možnost povezave. Zdaj pa smo lahko po svetovnem spletu z njimi »on line« ves čas in za malo denarja.

»Da svojo narodnost in jezik ubranimo in povzdignemo, moramo želeti in terjati: 1. Da se vsi Slovenci, kakor naj bližnji brati, zjedinimo v jeden narod, in da bi imeli vsi vkup jeden slovenski zbor. Na Koroškim nas je 116.000, na Štajarskim 378.000, na Kranjskim 438.000, na Goriškim in Teržaškim 217.000, na Banatskim 22.000, Na Vogerskim 60.000 in v Istrii 230.000. Tako na sedem strani razdeljeni in razcepljeni smo vsi in povsod siromaki; kjerkoli se oglasimo, je nas premalo, karkoli rečemo, nam besedo lahko podero; ako bodemo pa zjedinjeni, nas bode blizo poldrugi milijon … naša beseda bode veljala in povsod lehko obstala; dobiček bodemo pa imeli vsi. Mi moramo imeti jeden zbor cele Slovenije, h kterimu morajo priti stališi in poslaniki iz vsih slovenskih krajev in seboj prinesti vse pravice, ktere do zdaj imajo.« Tako je pisal 1848 Matija Majar, stolni kaplan v Celovcu, na samostojnem letaku z naslovom Kaj Slovenci terjamo? Leta 2008 nas je več kot dva milijona, »jeden zbor cele Slovenije« pa je bolj duhovna kot stvarna politična kategorija. Je pa objektivno možno, da se bolj in na sodoben način povežemo v gospodarskih in kulturnih rečeh. Zato bi lahko neko drugo znamenito parolo iz revolucionarnega leta 1848 za slovensko stvar parafrazirali takole: Slovenci vseh dežel, povežimo se!