Na sprehodu

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Nedelja, 15. julija

Seveda poznam večino podrobnosti iz te moje najzgodnejše življenjske pustolovščine po pripovedovanju staršev, ki sta, medtem ko sem brezskrbno sedela na robu pločnika na ljubljanskem Tromostovju, pogreznjena v mestni vrvež, v paniki iskala najmanjšo sled za menoj. V strahu, da me je (kot zalo Prešernovo Urško) pogoltnila Ljubljanica, sta moje izginotje prijavila policiji. Zdaj so me iskali vsi; starši, sosedje, policisti oziroma miličniki, potapljači, berači, odrasli in otroci, naključni mimoidoči, ki jih je zanimalo, kaj se dogaja in so si vzeli čas za iskanje dveletne potepinke. Kdo ve kako to, da me vsa ta armada iskalcev ni našla.

Ko se je začel spuščati mrak, sem se napotila proti domu. Vede ali nevede, ne vem, predvidevam pa, da sem pot domov poznala, saj sem jo z mamico in z Evo prehodila vsaj štirikrat v tednu. Se razume, pod skrbnim maminim nadzorom. Tokrat sem bila prepuščena sama sebi. Vsaj na videz. Z današnjim umom in razumom, ki ga imam, namreč verjamem, da me je spremljal angel varuh.

Po večurnem potepanju me je angel varuh pripeljal naravnost v očetovo naročje, ki me je že od poznega jutra na kolesu iskal po starem mestnem jedru. V drugačnih okoliščinah bi se mi, vsaj predvidevam, pisalo precej slabše, tokrat pa me je oče samo objel, posadil na otroški sedež na kolesu in se z menoj odpeljal naravnost domov; k mamici in k Evi. Zaradi tako toplega sprejema se mi niti sanjalo ni, da sem ta dan domačim povzročila nazarenske muke. Ko sem stopila v kuhinjo, sem z besedami »o, Evi, Evi, jaz sem šla pa na sprehod« planila naravnost k sestri in ji v eni sapi zblebetala vso svojo dogodivščino. Menda so največji vtis name naredile izložbe na Mestnem trgu.

In če je angel varuh bedel nad menoj v otroštvu in me varoval, ne vidim nobenega vzroka, da bi me pozneje zapustil. Verjamem in prepričana sem, da angel varuh še vedno stoji ob meni, da me še vedno varuje, da me ni nikdar zapustil ali pustil na cedilu, zato ni nobenega pametnega vzroka, da me je življenjske preizkušnje, znane pod imenom »pljučni rak«, strah ali (Bog ne daj), da zaradi nje obupujem.

Sklenem, da v sebi prebudim otroško brezskrbnost, da v svoji zavesti in podzavesti obudim oziroma obnovim zaupanje v svojega angela varuha ali, če hočete, v svojo življenjsko Usodo in se prepustim njeni roki.

Kajpada je skleniti eno, sklenjeno uresničiti in živeti, pa drugo. Hočem reči, kljub trdnim sklepom in železni volji, me tu in tam popade strah. V mislih se mi prikaže v podobi shirane in nemočne ženske, priklenjene na bolniško posteljo. V teh trenutkih se vprašam: sem to res jaz? Odgovor je vedno enako odločen: ne, to nisem jaz. To nikakor nisem jaz. In strah v trenutku izpuhti. Izgine. (Se nadaljuje.)