Dvestota beletrinka: Dane Zajc

V prestižni knjižni zbirki Beletrina, ki jo izdaja Študentska založba in ureja Mitja Čander, je izšel že 200. naslov: V belo, zbrane pesmi Daneta Zajca, vse njegove pesmi na več kot sedemsto straneh ...

Človeku je dostikrat žal, ker nečesa ne stori še pravočasno. Taka je tudi moja osebna skušnja s pesnikom Danetom Zajcem. Zanj sem sicer ves čas vedel, nisem pa se zavedal njegove veličine. Na policah Trubarjevega antikvariata so vrsto let ponujali njegovo (dotlej) zbrano delo v petih knjigah po smešno nizki ceni; zdaj jih ni niti za visoko. Dobrih sedem let je že, kar smo žirovski kulturniki 26. aprila 2001 priredili poseben večer: nanj smo povabili Uršulo Ramoveš, pevko »poljanskega bluza« in njenega moža, pesnika Janeza Ramoveša; onadva pa sta s seboj pripeljala še igralca Janeza Škofa in – pesnika Daneta Zajca. Po enkratnem in nepozabnem večeru v osnovni šoli smo goste povabili v bližnjo gostilno, z njimi še malo posedeli in se pogovorili, nekaj pojedli in popili. Pesnik je sedel in v glavnem molčal, meni pa je še danes žal, da ga nisem kaj več vprašal. Zdaj, ko berem odlični spremni esej Aleša Štegra (Vrata v belo), vidim, da dosti drugače tudi ni moglo biti. Zajc je s svojim molkom spravil v zadrego marsikoga, ki je bil z njim v družbi. »Kar pa ni bilo potrebno, saj se veliki molčavec molka ni nikoli bal.« »Veliki molčavec« torej in še večji pesnik. Nedavno sem na Glasovi preji v Trzinu vprašal pisatelja Toneta Peršaka, ali imamo Slovenci avtorje, ki bi bili vredni Nobelove nagrade za literaturo; odgovor je bil prepričani da, imamo in imeli smo jih, Dane Zajc je bil gotovo med njimi. Škoda je le, da je ni tudi dejansko dobil. Ko ga berem, čutim, da je to poezija, vredna najvišjega priznanja.

Zajčeve pesmi so tudi izjemno zvočne. Zato jih je treba brati naglas, ali poslušati, kako jih izgovarja avtor sam ali pa jih poje Janez Škof. To omogoča zgoščenka s posnetki obeh, ki je sestavni del knjige. Šteger ugotavlja, kar sem v žirovski šoli sam doživel: poezijo kot urok. »To se mi je potrdilo na vrstah nastopov, katerim sem imel priložnost prisostvovati. Sam ali v neponovljivem duetu z igralcem Janezom Škofom in njegovo frajtonarico je Zajc uročil poslušalce že s prvimi verzi, izgovorjenimi v jeziku, katerega poslušalci v Salzburgu, Berlinu, Parizu ali Stockholmu niso govorili. Zajc je v zvočnosti nekaterih pesmi in v njihovi interpretaciji prišel do robov zaumnosti jezika …« Tako je po svoje potrdil tudi trditev, ki jo je veliki T. S. Eliot zapisal o božanskem Danteju: da lahko izvirna poezija komunicira s publiko, še preden je razumljena (»Genuine poetry can communicate before it is understood.«) Berimo in poslušajmo torej papeža Zajca in njegovega Škofa.

Sreča samota

sreča samota drugo samoto

in reče samota drugi samoti

pojdi na moj dom samotni samota

in druga samota vstopi v dom samotni

in prva samota vstopi v drugo samoto

sta dve samoti ena v drugi

sta dve samoti zlepljeni v samoto

in reče ena samota drugi samoti

si mi dala vse kar si imela samota

zdaj se bom odlepila zdaj bom sama samota

počakaj ji reče druga samota

počakaj preden postaneš sama samota

in se uleže nanjo prva samota

se uleže kot da se še ni nikoli ulegla nanjo

jo stisne samota v objem iz plamenčkov

iz plavih plamenčkov kot da gori samota

jo stisne jo valja zažiga pod sabo

zdaj pa le pojdi ji reče le bodi lastna samota

le pojdi le bodi govorí pepelu pod sabo

pepelu ki več ne odgovarja in ne vzdihuje

saj pepel ni samoten

pepel je ubita samota

Iz zbirke Dol dol, Nova revija, Ljubljana 1998