V koči sredi gozda

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 3. december 2008 / 06:00

Tretja premiera letošnje sezone v Prešernovem gledališču, drama Prečkanje avtoceste ali Zgodba o zlati ribici v režiji Andreje Kovač, je navdušila občinstvo. Odlični igralci, komunikativna uprizoritev, drzna režija.

Drama Prečkanje avtoceste ali Zgodba o zlati ribici estonskega avtorja srednje generacije Jaana Tätteja, ki piše šele dobrih deset let, je že pred premiero vzbujala pričakovanja. Že sama tematika, variacija na »nespodobno povabilo«, izpisana v odličnem besedilu, mlada drzna režiserka in tradicionalno dobri, tokrat pa odlični igralci Prešernovega gledališča. Zgodba je odprta. Mlad par Roland in Laura (Branko Jordan in Vesna Slapar) ne dobi avtoštopa in se pred hladno nočjo umakne v odmaknjeno gozdno kočo k nekoliko čudaškemu samotarju Oswaldu (Peter Musevski). Njegov predlog, naj mu mladenič prepusti svoje dekle, ob tem, da je pred meseci v kočo nekdo skril štiri milijarde dolarjev, današnjemu človeku niti ni več tako tuj. Denar je namreč v podivjanem kapitalizmu počelo prevrednotenja vseh vrednot. Za denar pa mogoče bi? »Ti pobašeš milijardo, počakava leto dni, potem norca ubijeva in ji dodava še njegove tri milijarde,« namesto »prodajalca« Rolanda razmišlja »blago« Laura. Oswald, ki mu denar tako ali tako ne pomeni nič, pa bo dobil lepotico iz revije. Glede na dokaj tekoč potek zgodbe je konec vendarle nekoliko presenetljiv. Vse želje se razblinijo, ko pride »raznašalec pic« (ena izmed več vlog Igorja Štamulaka).

Odlična besedilna predloga je v režiji Andreje Kovač (tokrat tudi v vlogi scenografke) dobila več kot dostojno odrsko različico. Drama se gleda tekoče kot film, dramaturški zapleti ne prekinjajo njenega toka, na trenutke je humorna, na trenutke kriminalka, v besedilnih izrastkih žajfasto patetična. Če že besedilo z igrivimi in mesnatimi dialogi igralcem omogoča veliko prostora, je Kovačeva ta prostor samo še oplemenitila in iz igralcev potegnila najboljše. Vesna Slapar, preračunljivo bistra, a v moškem svetu še vedno ženska, in čustveno neodločen, a zavedajoč se svoje mladosti in moške lepote, Branko Jordan, sta dobra partnerja tokrat izjemnemu Petru Musevskemu. Peter je bil tokrat preprosto nedosegljiv, lahko bi rekli v vlogi, pravi zanj, ki jo je (po številnih na kožo pisanih vlogah v filmih) tokrat dočakal tudi v gledališču. Odštekan samotar srednjih let, neke vrste gozdni Joža, daleč proč od civilizacije, a vendarle v mislih in dejanjih še kako zraven, je bil v Petrovi igri prav tak, kot bi si ga predstavljali tam nekje sredi estonskih gozdov. Odrski Oswald je bil v vseh elementih igre čisti presežek. Avtocesto, pa sem prepričan, bodo s kranjskim gledališkim ansamblom prečkali še mnogi.