Med sosedi 118

V kulturnem domu v Pliberku je bil sredi novembra koncert v počastitev 80-letnice rojstva Valentina Polanška.

Koncert je organizirala Slovenska prosvetna zveza, ki je pred tem pripravila na Obirskem pri Železni Kapli, kjer je Valentin Polanšek živel, simpozij in literarni večer. Valentin Polanšek se je rodil leta 1928 pri Hojniku v Lepeni pri Železni Kapli, zaradi hude bolezni pa je umrl leta 1986. Njegova družina je preživljala najhujše oblike nacistične vladavine v Avstriji. Oče je umrl v koncentracijskem taborišču Dachau, zaradi nacističnega nasilja pa so umrli ali so bili zaprti še nekateri svojci. Medvojno trpljenje je trajno zaznamovalo Polanškovo osebnost, vendar ni rodilo maščevalnosti. Kot dolgoletni učitelj in ravnatelj ljudske šole na Obirskem, kjer so vsi učenci znali slovensko, in kot pisatelj, pesnik, skladatelj, komponist in zborovodja ter krajevni politik se je zavzemal za pravice Slovencev na Koroškem in zagovarjal sožitje različnih kultur in jezikov. Bil je dolgoletni predsednik Slovenske prosvetne zveze. Zaradi Polanškovega delovanja in ugleda je marsikateri Slovenec na Koroškem, še posebno v Železni Kapli in okolici, ostal zvest svojemu narodu in njegovemu jeziku. Svoje šolarje je 33 let, kolikor je bil učitelj na Obirskem, prepričeval, da morajo nadaljevati šolanje v Celovcu, ker bodo lahko z znanjem lažje kot Slovenci uspevali v življenju. Številni otroci iz kapelskih grap so morali vstajati sredi noči, da so bili zjutraj pravočasno na najbližji železniški postaji na vlaku za Celovec.

Na koncertu v Pliberku so nastopili Komorni zbor Borovlje in ansambel Drava iz Borovelj, otroški, mladinski in moški pevski zbor Slovenskega prosvetnega društva Valentin Polanšek z Obirskega, kvintet bratov Smrtnik in moški ter mešani pevski zbor Slovenskega prosvetnega društva Danica iz Št. Primoža. Na odru niso bili redki, ki jih je učil in za petje navdušil prav Valentin Polanšek. Slovenska prosvetna zveza je ob tej priložnosti izdala tudi pesmarico Polanškovih pesmi. Hčerka Marta Polanšek, ki je po očetu leta 1982 prevzela vodenje ljudske šole na Obirskem, je o njem dejala: »Moj oče je bil vesel in nasmejan, z velikim smislom za humor. Ko pa nas je peljal na svoj rojstni dom, ki so ga med vojno požgali, številne svojce pa pobili, se je zresnil. Kot otrok nisem vedela zakaj. Ko sem odrasla, sem zvedela, kako velik krvni davek je pod nacizmom plačala naša družina.«