Sedmica: Začaran krog

Organizacija združenih narodov je petindvajseti november razglasila za mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami.

Do desetega decembra poteka po vsem svetu akcija, ki naj bi nasilje nad ženskami vsaj zmanjšala, če že ne povsem ustavila.

Nasilje nad ženskami je brez prepoznavnega obraza. Pomeni, da je splošno razširjen pojav, ne glede na družbeno, gospodarsko, versko ali kulturno okolje. Po mnenju strokovnjakov je nasilje nad ženskami posledica neenakovredne porazdelitve družbene moči med ženske in moške in ena glavnih ovir za premagovanje spolne neenakosti v družbi. Nasilje nad ženskami je torej začaran krog, ki neposredno ne ogroža le žrtve, pač pa celo mir, varnost in demokracijo v svetu.

Nasilje nad ženskami (in v družini nasploh) ni nič več in nič manj kot zločin. Do njega ne prihaja zaradi denarja ali katerih drugih gmotnih dobrin, ampak iz gole in čisto navadne objestnosti. Se pravi, nasilni partnerji se odločijo za zlorabljanje in se nasilno vedejo kratko malo zato, da izkazujejo nadzor in moč nad ženskami. Poleg nasilneža nosi velik del odgovornosti za tovrstno izkazovanje moči tudi država: če se nasilje dogaja v zasebnosti družinskega okolja, še ne pomeni, da država zanj ni odgovorna. Med drugim je država odgovorna zaradi neprimerne kaznovalne politike; če velja, da je nasilje nad ženskami zločin, potem bi morale vladne ustanove žrtvam tovrstnega zločina zagotoviti tolikšno stopnjo varnosti in pomoči, kolikor so jih deležne žrtve drugih zločinov. Žal je praksa še vedno na strani močnejšega.

Poleg nasilnega posameznika in države kot najširše družbene entitete nosi del odgovornosti za nasilje v družini tudi žrtev sama. Nasilno vedenje je namreč pogosto naučeno (se pravi, pridobljeno) in se kot način obravnavanja medsebojnih odnosov ponavlja iz generacije v generacijo.

Če predpostavimo, da nima pretepanje žensk niti družbenega niti gospodarskega niti verskega niti kulturnega ozadja, pa je manifestacija in oblika nasilja nad ženskami vendar odvisna od socialnih in kulturnih norm ter dinamike v posameznem družbenem, gospodarskem in političnem okolju. Kar daje, nenazadnje, upanje, da je tovrstni zločin mogoče (dolgoročno) kolikor toliko uspešno zatreti.

V Sloveniji, ki velja za ljubko in prijazno deželico na sončni strani Alp, je resničnost več kot kruta. Po uradnih podatkih je namreč pretepena vsaka peta ženska. Koliko jih je pretepenih in drugače trpinčenih zunaj uradnega nadzora, ostaja veliko vprašanje. Še zlasti so pri nas in tudi v drugih evropskih državah, na »udaru« ženske na podeželju, kjer je moški praviloma lastnik nepremičnin, poleg tega pa je za podeželje neprimerno bolj kot za mestno okolje značilno pomanjkanje zasebnosti in zaupnosti. Povedano drugače, v Sloveniji so vladni in nevladni programi pomoči praviloma centralizirani v mestih.

Ker še v nobeni demokratično izvoljeni slovenski vladi ni bilo toliko ministric, kot jih je v aktualni, upravičeno pričakujem, da se bo vlada Boruta Pahorja reševanja tega vprašanja lotila z vso resnostjo in z veliko vnemo.