Stekli pes in slovenstvo

Pred 200 leti rojeni dr. Janez Bleiweis ni bil le doktor veterine, temveč tudi človeške medicine, predvsem pa pisec, urednik in politik. Mojster tiste vrste politike, ki ji danes v nemščini pravijo "Realpolitik", on pa je z njo dosegel uveljavitev slovenščine v javni rabi.

Kaj bi odgovorili, če bi vas nekdo vprašal, kakšno vlogo ima neki stekli ljubljanski pes, ki je živel pred 160 leti, v nastajanju slovenske nacije? Kakšno le? Pa jo ima! A ne tisti davno poginuli pes; ima jo doktor veterine, ki je 3. junija v prevratnem letu 1848 v listu Ljubljančanka v nemščini opozoril policijsko upravo, da mora obvestilo o steklem psu v deželnem glavnem mestu objaviti tudi v slovenščini. Njegovo politično orodje je bila beseda in ta je bila tako vztrajna, da je slej ko prej dosegla dejanja. Tako je bilo tudi v primeru objave o steklem psu. Bleiweis je tedaj zapisal: »Kako se je dogodilo, da smo mogli po vogalih ljubljanskih ulic pred nedavnim brati obvestilo o steklem psu samo v nemškem jeziku? Ali naj bi bili s tem svarečim razglasom na nevarnost opozorjeni samo nemško razumevajoči? Ali ne zasluži preprosti, nemškega jezika nevešči Kranjec nobenega ozira? Ali naj bi 141. paragraf 2. dela kazenskega zakonika veljal samo za nemško razumevajoče? Ali sme drugi del prebivalstva proti temu ukrepati? Ali pa naj bo na javni cesti za vse večne čase odvisen od ugodljivosti prevajalca za tuje jezike?«

Na ta vprašanja, ki so bila retorična in stvarna hkrati, je brž odgovoril kar sam. »Menim, da morem na vsa vprašanja odgovoriti s trdnim: 'Ne!' Zavoljo tega se naproša hvalevredno c. kr. policijsko direkcijo v interesu javnega zdravja, naj v bodoče v tako tehtnih zadevah dobrotljivo izvoli zapovedati poleg nemškega jezika skromen prostorček tudi deželnemu jeziku, kakor to počne tukajšnje deželno poglavarstvo v svojih oznanilih.« To zahtevo je tudi utemeljil, sklicujoč se na samega cesarja in ustavo, ki jo je bil ta v tistem letu prisiljen dati svojim narodom. »Minili so časi, ko je na povsem slovanskem Kranjskem predla samo nemška Berta. Naš milostni cesar nam je dal konstitucijo in pod 59. paragrafom ustavnega pisma stoji na vrhu: 'Vsem narodnim plemenom je zagotovljena svetost njihove narodnosti in jezika.' Torej dobro pazite! Mi nočemo, naj bodo razglasi objavljeni zgolj in samo v nemškem jeziku, Bog obvaruj! – toda zahtevamo pa, da dobi deželni jezik iste pravice kakor nemški!« (Vir: Slovenska kronika XIX. stoletja, Nova revija, 2001.)

Ko je bil v istem prevratnem letu sklican ustavodajni državni zbor, je Bleiweis v svojih Novicah (8. listopada 1848) tudi našim poslancem naročal, naj se v njej potegujejo za slovensko in slovansko stvar. »Zavedite se, da ste slovanskiga rodu. Slovan biti, naj Vam bo ponos! Ne pozabite, da so Vas Slovenci poslali za slovensko ljudstvo se potegovati, ne pa za druge. Če so Vam pa Nemci ljubši od domačiga rodu, recite to odkritoserčno, de bo slovensko ljudstvo vedilo, de niste zanj. Nikar ne mislite, da nekteri nemškutarji po naših mestih so slovensko ljudstvo – to bi bila grozna pomota.« Političnemu naročilu je sledilo še časnikarjevo svarilo. »Novice pa bojo odsihmal vse vaše govore od besede do besede svojim bravcem oznanovale, ki jih boste v zboru govorili, tako de bo celo ljudstvo vedilo, kdo je zanj kej govoril in kaj de je govoril. Iz tega se bo vsak nar gotovši prepričal, kakošno ceno ima ta ali uni poslanec.« Bleiweisov časnik je torej že takrat nastopal v vlogi četrte veje oblasti. (Vir: Kranjska knjiga, uredil France Pibernik, Slovenska matica, 2008.)