Pozabljeni Oče naroda

V Kranju se je 19. novembra 1808 rodil deček, ki je postal res velik mož; tako velik, da so ga že za časa življenja imenovali "Oče naroda". Kaj pa danes, dvesto let pozneje, nam ime dr. Janez Bleiweis sploh še kaj pomeni?

Začeli smo z Bleiweisovim »nultim« rojstnim dnevom, zdaj pa preskočimo za 70 let. 19. november je bil v avstrijskem cesarstvu že tako ali tako velik dan, god priljubljene cesarice Elizabete, popularne Sissi, plemenite dame, ki je s svojim šarmom olepševala podobo resnobnega in pustega moža, cesarja Franca Jožefa. Leta 1878 pa je bilo v Ljubljani na ta dan dvojno slavje: poleg cesaričinega godu so slavili še 70-letnico Očeta naroda. Bil je torek, slovesno pa je bilo že v ponedeljek zvečer. Skozi središče mesta in mimo slavljenčeve hiše se je vila povorka, v kateri je bilo 15 tisoč ljudi in med njimi petsto baklonoscev! Od blizu in daleč so prišla številna odposlanstva in tekmovala, kdo se bo slavljencu bolj poklonil. Peter Grasselli, pravnik in politik, ki je bil po rodu prav tako Kranjčan in pozneje tudi ljubljanski župan, je govoril v imenu narodnih poslancev in drugih veljakov: »Kamor koli se obrnemo, povsod vidimo Vaše ime, Vašo roko, vidimo, da ste v resnici zmirom prvak! Narod neštevilne Vaše zasluge dobro pozna, ceni in slavi, ker Vas vže davno imenuje svojega Očeta. (Pri tej besedi zadoni navdušeni Živio!) Blagoslavljal bode Vaše delo še pozni vnuk in pomnil, da ste Vi za časa narodnega prebujenja pradedom bili vodnik.«

No, pa se vprašajmo, mi, »pozni vnuki«, ali še blagoslavljamo in slavimo tega Pradeda kranjskega? Kje pa, komaj še vemo zanj! Zgodovinarji in poznavalci, ti že, ljudstvo pa komaj še. Pa ga po krivem pozabljamo. A vrnimo se zdaj nazaj, v torek, 19. novembra 1878, na veličasten banket v hotelu Evropa, ki se je začel ob dveh popoldne, čestitke pa je slavljenec sprejemal že od enajstih. Dvesto povabljencev se je »zgrnilo« okrog sedmih dolgih in bogato obloženih miz. Bleiweis se je prikazal šele ob pol štirih in tedaj so se spet zvrstili številni zaneseni nagovori. Posebej je blestel hrvaški pisatelj in zagrebški mestni senator Avgust Šenoa, ki je zaklical: »Živio dr. Bleiweis, oče naroda nam bratinskoga slovenskoga! Te velim samo još to, da mi nosimo Vam isto ono srce, što Vam je donio Vaš slovenski narod. Evo mi se razumijemo bez tumača, Vaša krv je naša krv, medju nami je Sutla, a Sutla je voda – krv pako nije voda!« Ja, tudi danes je med nami voda, le da je morska, tista v Piranskem zalivu, na krvno sorodstvo pa sploh ne prisegamo več, ni več moderno. Navedena epizoda pa je priča, da so bili odnosi med obema narodoma v onih časih boljši kot so danes.

Anton Bezenšek, znameniti stenograf in kronist tega slavja (natančen popis je izdal v posebni knjižici) je zapisal tudi, da se od dvodnevnega čaščenja utrujeni oče naroda ni dolgo zadržal. »Dr. Bleiweis je kmalu potem odišel, ker je bilo v polnej dvorani soparno, a on je bil naravski vže tudi utrujen in izmučen od premnogih utiskov tega dne.« Drugi so seveda slavili in se mastili še naprej. Zvečer so se preselili v narodno čitalnico, kjer so bile k očetu naroda »pripuščene« tudi »rodoljubne dame«. Izročile so mu srebrn venec z 78 listki v obliki lovorovih peres, na listkih pa so bila imena darovalk. Tedaj je »ganotje« doseglo absolutni višek, slavljeni pa se je zahvalil z besedami: »Star slovenski pregovor se glasi: hiša ne stoji na zemlji, hiša stoji na ženi. In ta star slovenski pregovor ima dandanes obširen pomen; mi namreč tudi moremo reči: Slovenija ne stoji samo na možeh, ona stoji na ženah slovenskih.« Zbrani so mu odgovorili z odobravajočimi klici: »Istina! Živio!« Sledila sta bogat kulturni program in obvezna – veselica. »Po 'Besedi' je bila še v čitalničnih prostorijah veselica, ktera je med petjem, zdravicami in prijateljskimi pogovori trajala pozno v noč.« Seveda je bilo tudi te enkrat konec. »Ginljivi so bili prizori, ko smo se razstajali iza skupaj preživljenih presrečnih in nepozabljivih trenotkov; prijatelj je stiskal roko prijatelju, tovariš tovarišu, poznanec poznancu. Nij manjkalo objemov in poljubov, niti mokrih očij.«

Tiste dni se je torej zgodila ena velika reč, šlo je za cel ritual. »Tehnika in tehnologija narodnih slavij je bila tedaj pač že izdelana do najmanjših podrobnosti (šlo je za pravcati ritual!) in vse je teklo kot namazano, o čemer še toliko in toliko let pozneje pričajo številne diplome Bleiweisovih častnih članstev ter navdušena besedila brzojavk od blizu in daleč …« Tako ddr. Igor Grdina, zgodovinar, čigar članek v Slovenski kroniki XIX. stoletja (Nova revija, 2003) je bil vir tega pisanja. In kaj naj rečemo za sklep? Da so očeta naroda že za življenja visoko častili, potem pa smo ga počasi pozabili. Pa ni prav. Bleiweis sicer ni bil revolucionar, bil je zmerno liberalen ali klerikalen, po potrebi. Bil je praktik, ne teoretik. Z drobnimi, konkretnimi koraki, ki pa jih je bilo veliko, je v štirih desetletjih aktivnega publicističnega in političnega dela tudi naredil veliko. Veliko elementarnih reči, ki so se naposled sestavile v sistem, v narodno celoto. Ko so ga imenovali za očeta naroda, niso le pretiravali, v tem nazivu je bilo in ostaja zrno resnice.