Zaposlovanje invalidnih oseb

Na Gorenjskem je bilo konec septembra v evidenci brezposelnih prijavljenih 641 invalidnih oseb in čeprav so spremembe na področju zaposlovanja invalidov v veljavi že dobri dve leti, še niso povsod zaživele. Pogovor z Nevenko Ropret, rehabilitacijsko svetovalko na Zavodu za zaposlovanje, Območni službi Kranj.

Koliko je po zadnjih podatkih brezposelnih invalidnih oseb na Gorenjskem? Se ta delež veča ali manjša?

»V zadnjih dveh letih se povečuje število novih brezposelnih s statusom invalida. Delodajalci po novi zakonodaji lahko odpustijo tudi invalide, če za to obstajajo utemeljeni poslovni razlogi in če za invalidno osebo v podjetju ni možno urediti ustreznega delovnega mesta. Hkrati pa se je bistveno povečalo tudi število invalidov, ki so se po začasni brezposelnosti znova zaposlili. Vse več delodajalcev se odloči za zaposlitev invalidne osebe. Vsekakor področje zaposlovanja invalidov ni več tako statično kot v preteklih letih. Več se dogaja, saj so invalidi postali del trga dela in bolj pogosto izpostavljeni izzivom iskanja nove ustrezne zaposlitve. Vnovično zaposlovanje invalidov poteka seveda počasneje, kot pa je po sprejemu nove zakonodaje potekalo odpuščanje invalidov. Delež invalidov med brezposelnimi je zato narasel z dolgoletnih 10 na 20 odstotkov in torej predstavlja že pomemben del razpoložljivega delovnega potenciala. Na Gorenjskem je bilo konec septembra v evidenci brezposelnih prijavljenih 641 invalidnih oseb.«

Kakšne vzpodbude dobivajo delodajalci s tem, ko zaposlijo invalidno osebo?

»Delodajalci se ob možnosti za zaposlitev invalida pogosto srečujejo s pomisleki. Ali bo delavec zanesljiv, ali bo pogosto na bolniški, ali je zmožen za to delo? Ravno zato je potrebno vzpodbude na področju zaposlovanja invalidov razumeti kot protiutež, saj subvencija zmanjša riziko poslovne odločitve, da se lahko stroški dela z zaposlitvijo invalida bistveno povečajo. Kvotni sistem po zakonu nagrajuje tiste delodajalce, ki zaposlujejo več invalidov, in sankcionira tiste, ki zaposlujejo manj invalidov. Če poenostavim: na dvajset zaposlenih mora delodajalec zaposliti vsaj enega invalida. Za vsakega zaposlenega invalida nad predpisano kvoto pa podjetje lahko uveljavlja nagrade Sklada za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 25 odstotkov minimalne plače mesečno in uveljavi tudi oprostitev prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kvotni sistem je torej zelo stimulativen za manjša podjetja z manj kot 20 zaposlenih, saj vsaka invalidna oseba v takem podjetju pomeni zaposlitev nad predpisano kvoto in s tem možnost subvencioniranja.«

So visoke kazni za delodajalce, ki ne upoštevajo kvotnega sistema zaposlovanja invalidnih oseb?

»Delodajalec z neizpolnjeno kvoto je dolžan mesečno ob obračunu plač izplačati prispevek v Sklad za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 odstotkov minimalne plače. Marsikatero podjetje presodi, da se bolj splača zaposliti invalidno osebo in v ta namen urediti ustrezno delovno mesto. Lahko pa se odločijo tudi za poslovno sodelovanje z zaposlitvenim centrom ali invalidskim podjetjem, ker tako poslovno sodelovanje lahko nadomesti izpolnjevanje kvote.«

Ko invalidna oseba ostane brez dela, ji vi najprej ponudite zaposlitveno rehabilitacijo. Pod kakšnimi pogoji?

»Če so zaradi zdravja prisotne težave in ovire pri zaposlovanju, ima brezposelna oseba pravico in možnost, da se predstavi naši Rehabilitacijski komisiji, ki odloči o statusu invalidne osebe in pravici do zaposlitvene rehabilitacije. Naj poudarim, da presoja za odločitev izhaja predvsem na podlagi ocenjevanja delovnega funkcioniranja. To pa pomeni, da se poleg zdravja upoštevajo tudi življenjske okoliščine, zmožnosti za delo itd. Le na ta način se vstop v zaposlitveno rehabilitacijo omogoči lahko vsem tistim, ki zaradi zdravstvenih težav potrebujejo strokovno pomoč in podporo pri iskanju ustrezne zaposlitve. Skozi proces zaposlitvene rehabilitacije se oseba lahko tudi usposablja za delo na konkretnem delovnem mestu, oceni se doseganje delovnih rezultatov in invalida se tako pripravi na delo in ustrezno zaposlitev. Naši koncesionarji, ki izvajajo storitve zaposlitvene rehabilitacije, se trudijo poiskati ustrezen način pomoči za vsakega invalida posebej.«

Kakšne so možnosti za delo po končani zaposlitveni rehabilitaciji?

»Tisti, ki v času usposabljanja dosegajo 80 in več odstotkov pričakovanih delovnih rezultatov, se lahko vključijo v zaposlitev na trgu dela, delodajalci pa ob zaposlitvi poleg drugih vzpodbud pridobijo še subvencijo za pokritje manjkajočih delovnih rezultatov. Širša bo mreža potencialnih delodajalcev, več bo možnosti zaposlitev. Za nekatere rehabilitante se v okviru usposabljanja ocenjuje, da se lahko zaposlujejo le v zaščitenih delovnih okoljih zaposlitvenih centrov. Dosegajo od 30 do 70 odstotkov pričakovanih delovnih rezultatov in pri delu potrebujejo strokovni nadzor in podporo. Za te osebe se odpirajo možnosti v ustanavljanju novih zaposlitvenih centrov. Za tiste, ki pa tudi s pomočjo usposabljanja ne morejo dosegati več kot 30 odstotkov pričakovanih delovnih rezultatov, pa poskrbimo v oddelkih socialne vključenosti, saj si zelo želijo ostati aktivni na delovnem področju.«

Ali invalidna oseba v času zaposlitvene rehabilitacije dobiva denarno nadomestilo, če ga, v kakšni višini?

»V času vključitve v proces zaposlitvene rehabilitacije ima invalidna oseba povrnjene vse nastale stroške vključevanja v aktivnosti, od stroškov prevoza, potrebnega spremljevalca itd. Če pa je v aktivnosti usposabljanja na konkretnem delovnem mestu vključena več kot 100 ur na mesec, se ji izplača tudi denarni prejemek v višini 30 odstotkov minimalne plače. Za brezposelne osebe, ki so odvisne le od denarne pomoči, tudi ta minimalni znesek pomeni pomoč za premostitev težav v času iskanja drugega ustreznega dela.«

Kateri so primeri dobre prakse zaposlitvenih centrov?

»V Kranju presenetljivo zaposlitvenih centrov skorajda ni, čeprav so po tem velike potrebe. Naša izvajalca zaposlitvene rehabilitacije Centerkontura in Humana sicer razmišljata o povezavi in širjenju dejavnosti, a v Kranju ne dobita ustreznih prostorov. Upam, da se bo s pomočjo Mestne občine Kranj in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve našla ustrezna rešitev. Primer dobre prakse je jeseniški Zavod Jelša, ki v prostorih zaposlitvenega centra zaposluje šest zaščitno zaposljivih invalidov, na mesec se tam usposablja do 10 rehabilitantov, pet invalidnih oseb pa se s svojim delom vključuje v okviru oddelka socialne vključenosti. Na našo pobudo je Zavod Jelša iskal možnosti zaposlovanja tudi v Kranju in v okviru Gorenjskega tiska ustanovil manjši zaposlitveni center List, vendar je nadaljnji razvoj tega centra odvisen od razvoja dogodkov v Gorenjskem tisku. Invalidsko podjetje Želva je dober primer prakse v Škofji Loki. Na žalost svoje dejavnosti zaenkrat še ne izvaja za potrebe Kranja. «

Pa so tako delodajalci kot invalidne osebe dovolj dobro seznanjeni z vsem tem?

»Res je, da so spremembe na področju zaposlovanja invalidov zdaj v veljavi šele dobri dve leti in praktično še niso povsod zaživele. Na Zavodu za zaposlovanje o možnostih zaposlovanja obveščamo vse zainteresirane tako osebno kot po telefonu. Tudi Sklad za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov ima prav v ta namen odprto telefonsko linijo. Organizirali smo že tudi skupinske oblike informiranja, na katere pa so se odzvali predvsem invalidi. Delodajalci rajši pridobijo kratko konkretno informacijo po telefonu, a na ta način niso v celoti seznanjeni o vseh možnostih zaposlovanja. Z malo več pripravljenosti in volje bi se marsikatero delovno mesto pri delodajalcu dalo ustrezno urediti tudi za zaposlitev invalidne osebe. Postopki uveljavljanja subvencij so jasni in ne preveč zahtevni. A najboljša obveščenost vedno izhaja iz primerov dobre prakse v bližnjem okolju, zato pričakujem, da bo zaposlovanje invalidov tudi v Kranju bolj zaživelo.«