Ko eksplodira otrok (5)

Ko smo starši soočeni s težavami, jih želimo čim prej odpraviti.

V primeru, da naš otrok pogosto eksplodira, nam pomaga metoda opazovanja in beleženja njegovih izbruhov. Staršem priporočam, da vsaj dva meseca pišejo, ob kakšnih situacijah se otrok ni mogel obvladati in kakšna je bila njihova reakcija (odziv, besede). Seveda je pomembna tudi ura dogodka, kajti le tako vidimo, ali lahko sledimo nekemu vedenjskemu vzorcu. Pogosto opazimo, da se čas otrokovih burnih reakcij ponavlja, lahko pa so si podobni tudi dražljaji, ko otrok začuti frustracijo. Starši moramo vedeti, ali naše reakcije otrokove izbruhe poslabšajo ali izboljšajo. Kar je učinkovito pri večini otrok, ni rečeno, da bo delovalo pri neprilagojenemu otroku. Grožnje, različne kazni ali vpitje staršev običajno še poslabšajo otrokovo vedenje. Otrok, ki je eksploziven, bo v takšnih situacijah še bolj vztrajal v svojem neprilagojenem vedenju. Predstavljajte si, da je to tako, kot če bi padel v kanal. Najslabše, kar lahko starši storimo, da še mi pademo v kanal in tam skupaj vpijemo. Starši, ki se znajo soočiti s temi težavami, bodo ostali zunaj in bodo otroku pomagali iz kanala. Poleg tega bodo razmišljali, kaj lahko storijo v družini, da otrok čim manjkrat pade v takšen kanal. Potrebno je priznati, da smo starši tisti, ki imamo velik vpliv, kako bo otrok v določenih situacijah odreagiral. Ker pa starši pogosto pomislijo samo na ohranjanje avtoritete, se poslužujejo vseh metod, da ne bi izgubili kontrole. Vsa skrivnost pa se skriva prav v tem. Bolj kot bomo razumeli otroka, večjo kontrolo bomo imeli nad dogajanjem. Manj kot se bomo ukvarjali z možnimi vzroki in z ustvarjanjem otroku prijaznega okolja, bolj bomo nemočni. To ne pomeni, da bomo otroka zaščitili na takšen način, da bomo odpravili vse možne frustracije, ampak da mu bomo postopoma dajali opremo, da bo zmogel sam čez ovire. To pa lahko naredi samo oseba, ki otroka razume in otrok v njej vidi prijatelja, ne sovražnika.