Trop koz želijo podvojiti

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Gospodarstvo / četrtek, 6. november 2008 / 06:00

Andreja Burnik z Dolenje Dobrave je edina prejemnica priznanja kmetijskega ministrstva na Gorenjskem za rejo plemenskih koz in splošno urejenost kmetije.

Dolenja Dobrava – Z rejo plemenskih koz se pravzaprav ukvarja vsa družina – glavi družine Andreja in Tone Burnik ter otroci Anže, Nastja in Lea. Gospodarijo na osmih hektarjih, od tega so štirje hektarji obdelovalne površine, nekaj je tudi najemajo. Letos imajo 45 molznic, vse skupaj pa trop 64 plemenskih koz sanske pasme. Tako lani kot tudi letos so prejeli različna priznanja za vzrejo koz, nekaj tudi za sodelovanje na razstavah. »Naša kmetija ni velika, s kmetijstvom smo se začeli ukvarjati pred šestimi leti, z možem sva še vedno redno zaposlena drugje. Začela sva s tri mesece starimi kozami, trop se vseskozi veča, zato nam ta priznanja zelo veliko pomenijo. To je spodbuda za delo vnaprej,« pojasnjuje Andreja Burnik.

Za vzrejo plemenskih koz, v Poljanski dolini je zagotovo bolj običajna govedoreja, sta se odločila po spletu okoliščin. »Sodelavec, tudi sam rejec, me je navdušil za koze, saj imajo manjše kmetije, po mojem prepričanju, več prihodnosti v kozjereji kot pa govedoreji,« pravi Burnikova, ki je ena redkih rejk plemenskih koz na Gorenjskem. Pri odločitvi je zakoncema pomagal Milan Brence Pustotnikov, ki je zagotovil odkup mleka. Tega je danes od 150 do 200 litrov na dan, poleti ga oddajo tudi do 300 litrov, tri mesece na leto pa ga zaradi kozličkov ni.

Je delo s kozami zahtevno? »Veliko ljudi misli, da je s kozami manj dela, vendar ni tako. Če želimo imeti višjo količino mleka, je potrebno paziti več živali, saj dajo koze veliko manj mleka kot krave,« pravi Burnikova in na vprašanje, ali je delo težko, odgovarja: »Trenutno od kmetije še ne moreva živeti, oba sva zaposlena, zato vstaneva ob štirih zjutraj in pomolzeva. Vendar delava z veseljem in sploh ni težko.« S kozjerejo sta se začela ukvarjati pred šestimi leti, ko sta nameravala graditi družinsko hišo. Po odločitvi, da prevzameta kmetijo, pa sta namesto hiše postavila hlev, kupila čredo in molzni stroj ter drugo opremo.

»Na začetku je bilo tudi nekaj težav, saj nisva imela molznega stroja. Brez njega je mleko slabše kakovosti, neprimerno za oddajo. Posojila nisva uspela dobiti, saj majhne kmetije danes prej propadajo in se ne obujajo, kot sva to storila z možem,« pravi Andreja Burnik. V njun uspeh institucije niso verjele, zato vse do danes nista prejela nobenih finančnih podpor. Tudi zato so priznanja o zgledno urejenem tropu plemenskih ovac še več vredna. Seveda pa se, tako kot drugje, tudi pri kozjereji pojavljajo težave. Sanske pasme na Gorenjskem skoraj ni, v vsej Sloveniji je zelo malo kozlov. »V tem času sva vzredila dva plemenska kozla in ju tudi takoj prodala, saj jih je izredno malo. V hlevu imava danes le enega plemenskega kozla,« pojasnjuje Burnikova. Večji del tropa imajo Burnikovi v hlevu, mladice, ki se ne molzejo, pa čez leto pasejo, vendar so jih pred dnevi že prepeljali v hlev.

»Upam, da bomo še napredovali. Načrtujeva povečavo in ureditev modernejšega hleva, kar pomeni, da bi rada povečala trop. Vsaj 80 do 100 kvalitetnih koz naj bi imela čez dve leti,« o načrtih zaključi Burnikova. S podvojitvijo tropa bi lahko vsaj eden, Andreja ali Tone, ostala doma in se ukvarjala zgolj s kmetijstvom. Za izdelke iz kozjega mleka in tudi kozje meso pa tako ali tako velja veliko zanimanje, predvsem v Ljubljani, v Poljanski dolini pa nekoliko manj.