Najstarejše pivo in njegova zgodba

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. november 2008 / 06:00

V dneh, ko v Mengšu rušijo še zadnje ostanke nekdaj znane Staretove pivovarne, so v Muzeju Mengeš predstavili steklenici z originalno vsebino piva, domnevno najstarejši v celinski Evropi.

V mengeški Galeriji Klet je v teh dneh na ogled razstava Najstarejše pivo in njegova zgodba, ki so jo v Mestnem muzeju Mengeš postavili na osnovi raziskave etnologa in kulturnega antropologa Simona Smrkolja. Nekdaj znana Staretova pivovarna sredi Mengša v teh dneh zaradi gradnje trgovsko–stanovanjskega kompleksa izgublja še zadnje sledi v mestu, zato so predmeti, ki so jih v teh dneh javnosti pokazali prvič, za zgodovino mengeškega, slovenskega in, kot kaže, tudi evropskega pivovarstva še toliko večjega pomena.

Pivovarska zbirka Mestnega muzeja Mengeš je začela nastajati ob pomoči zasebnih zbiralcev. Pred dvema letoma je muzeju izjemno darilo poklonil Frančišek Podpečan z Dobenega, ki je doma vrsto let hranil zaboj s pivskimi steklenicami, med katerimi so bile tri še polne. Vseh devetnajst steklenic iz obdobja med letoma 1890 in 1905, med njimi dve polni iz mengeške Pivovarne Julij Stare in eno iz Kozlerjeve pivovarne – predhodnice današnje pivovarne Union, je pred dvema letoma odstopil domačemu muzeju, kjer so ob pomoči mladega etnologa v zadnjih treh letih pripravili obsežno strokovno raziskavo.

»Osnovni namen raziskave in omenjene razstave je bil najti čim več primarnih virov in na njihovi osnovi predstaviti svetovno, evropsko in slovensko pivovarstvo, s poudarkom na mengeški pivovarni, njenih začetkih, vzponih in propadu, ter družini Stare, ki je pivovarno izredno uspešno vodila skozi več generacij,« je svoje delo povzel Simon Smrkolj, ki je potrebne podatke našel v Arhivu RS, Nadškofijskem arhivu, Medobčinskem muzeju Kamnik in pri številnih zasebnikih.

Štirideset veder piva na teden

Staretova pivovarna v Mengšu je delovala od leta 1818 do 1917. Bila je ena prvih industrijskih pivovarn na Kranjskem in pomemben gospodarski obrat v Mengšu, ki je na višku svojega delovanja krepko presegel krajevne okvire, saj so mengeško pivo na začetku 20. stoletja prodajali po večjem delu slovenskega ozemlja. Leta 1818 je pivovarno ustanovil v Strahinju pri Naklem rojeni Mihael Stare, sprva le za potrebe domače Kramarjeve gostilne. Že leta 1820 so mengeško pivo vozili v Ljubljano, ker je bilo skupaj z vrhniškim zaradi svoje kakovosti in cene konkurenčno takrat majhnim ljubljanskim pivovarnam. Od šest do dvajset volov je v teh letih menjaje se noč in dan črpalo vodo iz pivovarniških vodnjakov za potrebe pivovarne. Pivovarna je z leti hitro rasla in leta 1832 so bili v njej zaposleni štirje delavci, ki so na teden zvarili štirideset veder piva. Svoj razcvet je pivovarna dosegla na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko je bilo v njej zaposlenih tudi več čeških mojstrov, pivovarna pa je s svojo velikostjo in videzom dajala pečat celemu mestu, saj je obsegala večji del območja ob današnjem Glavnem trgu. Do 1. svetovne vojne je pod vodstvom družine Stare delovala izjemno uspešno, gospodarska kriza in zmanjšane zaloge za slad potrebnega ječmena, ki ga je za potrebe vojske zasegla država, pa so bile za pivovarje izreden udarec. V konkurenčnem boju je zmagala Pivovarna Union, ki je leta 1917 mengeško pivovarno kupila, že takrat porušila nekaj objektov, stroje pa prepeljala v Ljubljano ali prodala na dražbi.

Zgodba uspešne mengeške pivovarne se je v tem letu zaključila, a njene sledi so v Mengšu po zaslugi zbirateljev in muzeja vidne še danes. »Originalne steklenice s pivom so najlepše, kar neka pivovarna kot dokaz svojega delovanja lahko pusti za sabo, zato stare polne steklenice piva predstavljajo izjemen muzejski eksponat. Ta najdba daje mengeškemu pivovarstvu še dodaten čar in vzpodbuja, da si ga pobliže spoznamo, edina radovednost, ki bo ostala nepotešena, je ta, kakšno je mengeško pivo imelo okus,« je še povedal Simon Smrkolj. Da gre res za pivo, so namreč dokazali strokovnjaki Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, kjer so analizirali vsebino originalne steklenice iz Staretove pivovarne, stare kakšnih sto let.

Iz steklenice zadišalo po pivu

»Analiza tekočine v pivskih steklenicah je bila za nas zelo velik izziv iz več razlogov. Pivo namreč v osnovi ni pijača, ki bi se jo staralo, tako kot denimo nekatera vina - nima namreč nekih lastnih konservativnih spojin, zato je njegova življenjska doba omejena. Prav tako je bila naša naloga analizirati na način, da bi vzeli čim manj vzorca, a naredili takšne analize, ki bodo pokazale, da je šlo ob polnjenju v steklenice res za pivo. Prva dilema se je pojavila že ob odpiranju steklenice. Zaprta je namreč z gumijastim zamaškom, za katerega smo bili prepričani, da je še dodobra preperet, saj steklenica v teh letih ni bila optimalno skladiščena. A smo bili prijetno presenečeni. Steklenica se je odprla brez težav, zamašek je bil še povsem prožen, ob odprtju pa je iz steklenice zadišalo po pivu,« je nekaj podrobnosti zanimive in nevsakdanje analize opisal Iztok Košir z Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, in dodal, da so s posebnimi analizami uspeli dokazati vsebnost hmelja, ki je ena od največjih značilnosti piva, izkazalo pa se je, da je imela pijača kljub starosti še vedno presenetljivo veliko vsebnost alkohola.

Vse tri polne steklenice, ki jih hrani Mestni muzej Mengeš, so domnevno najstarejši primerki piva v celinski Evropi, starejšega naj bi po doslej znanih podatkih hranili le še v Veliki Britaniji. Bogata pivovarska dediščina se zdi kot nalašč za povezave s sodobnim pivovarstvom, a interesa gospodarstva zaenkrat še ni zaznati. »Tema, vezana na najstarejše pivo in mengeško pivovarno, je lahko zanimiva mnogim – ne le etnologom in zgodovinarjem, pač pa tudi oblikovalcem in steklarjem, saj je steklenica z zamaškom še danes v izvrstnem stanju, podjetnikom, ki bi se lahko zgledovali po izjemni družini Stare, ki je več generacij uspešno vodila svojo pivovarno, pa tudi urbanistom, saj bi mengeško pivovarno lahko poimenovali tudi za prvo industrijsko cono v kraju, ki je bila ljudem mnogo bolj prijazna, kot so današnje. Predvsem pa vidimo priložnost za sodobne pivovarje, ki bi lahko dediščino izkoristili za oblikovanje nove blagovne znamke,« je poudaril direktor Mestnega muzeja Mengeš Janez Škrlep.