Sedmica: Prazne marnje

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / četrtek, 30. oktober 2008 / 06:00

V primerjavi z državnozborskimi volitvami pred štirimi leti in takratnim (zdaj že pokojnim) predsednikom države Janezom Drnovškom je aktualni predsednik Danilo Türk z imenovanjem mandatarja za sestavo nove slovenske vlade nekoliko v zaostanku. Leta 2004, na primer, smo mandatarja dobili sedemintrideseti dan po volitvah, zdaj je od volitev minilo že štirideset dni, Borut Pahor pa še kar velja za »najverjetnejšega« mandatarja za sestavo vlade. Ne rečem, da je posredi časovna stiska, je pa skrajni čas, da predsednik države za kratek čas odloži druge državniške obveznosti in Boruta Pahorja končno tudi uradno pooblasti za sestavo nove vladne ekipe. Šele s tem dejanjem bo zaprto uvodno dejanje, ki vodi do sestave devete vladne ekipe v samostojni slovenski državi.

Po drugi strani stojijo stvari tako, da se bodo, potem ko bo dal predsednik države Borutu Pahorju zeleno luč za sestavo vladne ekipe, za slednjega težave šele začele. Med največje pasti prihodnje vlade je, vsaj za moje razumevanje stvari, mogoče šteti predvolilno obljubo DeSUS in njenega prvaka Karla Erjavca, češ da bo najnižjo pokojnino za polno delovno dobo povišal za najmanj tristo evrov. Ne glede na to, ali je stranka upokojencev, dolgoročno gledano, s to obljubo sebi (posledično pa tudi državi) naredila medvedjo uslugo ali ne, jo mora Borut Pahor vzeti resno. V nasprotnem primeru mu ne bo uspelo sestaviti niti vlade, kaj šele štiri leta vladati. Skratka, obljuba dela dolg. Pa čeprav ne gre za obljubo zmagovalca volitev, pač pa koalicijskega partnerja.

Da se razumemo. Nobena dilema ni, najnižje pokojnine dvigniti na šeststo evrov mesečno ali ne; ne nazadnje bi človek to pričakoval že od vladnega predsednika Janeza Janše, ki se je bahal z zavidljivimi gospodarskimi uspehi svoje vlade. Do skrajnosti resno vprašanje pa je (še zlasti v odnosu do najnižje delavske plače), iz katere skupne, torej proračunske malhe vzeti denar za povečanje najnižjih pokojnin.

Poti, ki vodita do uresničitve predvolilne obljube upokojenske stranke, sta dve. Prva pot je speljana iz ene v drugo proračunsko blagajno; se pravi, iz, recimo, zdravstvene blagajne, ta je za podobne situacije kot ustvarjena, v pokojninsko. Druga pot je neprimerno težja, povezana pa je na eni strani z gospodarskim uspehom, da ne rečem čudežem, na drugi pa z nižjo javno porabo (kar bi prav tako veljalo za čudež).

Še zlasti v okoliščinah, v katerih je na obzorju svetovna finančna kriza, je s to možnostjo dobesedno smešno računati. Zato se ne čudim, da so predstavniki strank prihodnje vladne koalicije predvideli, da naj bi sistemska rešitev za hitrejšo rast najnižjih pokojnin začela delovati šele leta 2010, kratkoročno pa naj bi se upokojenci, ki živijo na pragu revščine oziroma v revščini, zadovoljili z enkratnim letnim dodatkom.

Povedano drugače, kdor je upokojensko stranko volil zaradi predvolilne obljube o občutnem povečanju najnižje pokojnine, je nasedel praznim marnjam. Kar se mene tiče, ne verjamem niti v obljubljeno sistemsko rešitev čez dve leti. Namreč. Logična posledica vsake finančne oziroma gospodarske krize je omejitev socialnih transferjev in ne razširitev. Razen če nista Borut Pahor in Karel Erjavec čarovnika. Ampak o tem dvomim.