Sledi bližnje preteklosti

Test: Toyota Hiace 2,5 D-4D Style.

Japonska Toyota je bila s svojo paleto lahkih dostavnih vozil vsaj na evropskih trgih kar nekaj let v globokem dremežu, iz katerega se je prebudila šele s prenovljeno izvedbo kombiniranega dostavnika Hiace. Vozilo že s svojo dokaj okorno in povsem nemoderno zunanjostjo daje vtis, da oblikovalci za dolgočasne pločevinaste ploskve niso našli dodatkov, ki bi jim pristajali. Še celo več, z novim sprednjim delom je Hiace videti celo bolj starikav kot predhodnik izpred nekaj let, toda, ker Toyota enako vozilo prodaja tudi v drugih delih zemeljske oble, predvsem na Bližnjem in Daljnem vzhodu, je treba na neki način to tudi razumeti. Potniški kombi z dolgo medosno razdaljo naj bi bil namenjen predvsem krajšim razdaljam, vožnjam od hotela do letališča ali kongresnega centra, za izlete po mestih in podobno. V kabini se skupaj z voznikom lahko pelje osem potnikov, ki imajo na voljo dokaj udobne sedeže, dostop k tretji vrsti omogoča zložljiv sedež v drugi vrsti, sicer pa je dokaj enostavno mogoče podreti celo zadnjo klop in povečati prostor za prtljago ali tovor. Na zadnjem delu so velika dvižna vrata, ki lahko zaradi dostopnosti do nakladalnega mesta povzročajo tudi težave. Udobje v potniški kabini je sicer solidno, podrobnejši pregled pa razkrije precejšnjo cenenost stranskih in stropnih oblog. Če je v vozilu klimatska narava, jo je mogoče za zadnji del kabine nastaviti ločeno, kar vsekakor sodi med prednosti, ki jih je nekaj tudi v sprednjem delu, kjer sedita voznik in sopotnik na desnem sedežu. Pogonski 2,5-litrski turbodizelski štirivaljnik sicer ni več najnovejši, v praksi ne zmore v celoti slediti poslanstvu sodobnih potniških kombijev, saj se obnaša preveč tovornjaško, da bi voznik lahko preprečil grobe sunke ob pospeševanju, poleg tega pa je precej hrupen. Zasluge za tovornjaško vzdušje ima tudi ročni petstopenjski menjalnik z dolgo prestavno ročico, štrlečo iz dna, ki ni vzor natančnosti. Po tradiciji motor poganja zadnji kolesni par, tako da mora voznik nameniti nekaj več pozornosti pri speljevanju in vožnji skozi ovinke, kadar je vozna podlaga mokra. Tudi pri oblikovanju armaturne plošče se je čas ustavil nekje v bližnji, približno dve desetletji oddaljeni preteklosti. Merilnikom je sicer treba priznati dobro preglednost, tudi večina stikal je na dostopnih mestih, izjemno nerodni pa so stikala za elektrificirani pomik stekel v sprednjih vratih in zaklepanje vseh vrat, ki so nameščena na voznikovih vratih. Zaključek je torej jasen: razvoj tega dostavnika je obtičal nekje ob koncu devetdesetih let in prenova pravzaprav pomeni le piljenje podrobnosti in prilagajanje zahtevam, ki izvirajo iz predpisov. Za kaj več bodo morali pri Toyoti začeti z nove točke.

Tehnični podatki

Mere: d. 5,240, š. 1,800, v. 1,980 m, medosje 3,430 m

Prostornina prtljažnika: 1130/2300 l

Teža (prazno v./ dovoljena): 1845/2650 kg

Vrsta motorja: štirivaljni, turbodizelski

Gibna prostornina: 2494 ccm

Največja moč pri v/min: 86 kW/117 KM pri 3600

Največji navor pri v/min: 294 pri 1600

Najvišja hitrost: 152 km/h

Pospešek 0-100 km/h: 18,6 s

Poraba goriva po EU norm.: 8,0/ 11,6/ 9,3 l/100 km

Emisija CO2 g/km: 246 (Euro IV) 

Maloprodajna cena: 22.600 EUR

Uvoznik: Toyota Adria, Ljubljana