Do golega

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 13. julija

Opoldan dobim začasno odpustnico in podvizam se, da sem čim prej doma. Z Andrejem sva namreč dogovorjena, da bova konec tedna uživala na taborjenju ob Kolpi.

Na poti domov razmišljam (in zadnje čase počnem komajda še kaj drugega, kot razmišljam) o svakinji Miši, sicer zobni asistentki, in njenih izkušnjah s kemoterapijo. Resda, le posrednih. Tako je bila neka njihova pacientka zjutraj osem ur na kemoterapiji, istega dne popoldan pa je že sedela pri njih na stolu in »uživala« v zobozdravnikovem posegu. Priznam, preden nisem kemoterapijo izkusila na lastni koži, sem Mišine pripovedi jemala bolj kot ne kot tolažilne pripovedke. Zdaj je, kajpada, z mojo nejevernostjo konec in verjamem v pogojno rečeno Mišine izkušnje; nenazadnje poznamo Slovenci z nejevernostjo v zvezi pomenljiv rek, ki pravi: sto ljudi sto čudi.

Pa še nekaj nadvse, da ne rečem usodno, pomembnega sem med vožnjo domov sklenila, namreč da se še danes pri svojem frizerju do golega pobrijem. (Da ne bo pomote, po glavi.) Rečeno, storjeno, ob treh popoldne je moja lobanja brez ene same samcate dlake in še najbolj spominja na spužvo. V hipu, ko stopim na ulico, postane ta moja spužva pravi poligon za pasenje firbcev. Kar me, da smo si na jasnem, niti najmanj ne moti. Prej bi rekla nasprotno. Sploh pa sem pasenje firbcev na pobriti ženski lobanji pričakovala. Očitno je tako, da je v sodobni družbi, menda osvobojeni vseh predsodkov, dovoljeno vse, z izjemo ženske, ki si drzne glavo obriti do golega. Pha, pa takšna svoboda! Da spolne enakopravnosti sploh ne omenjam. Pri čemer poudarjam, da se mladina nič manj ne ozira za mano, kot se ozirajo starejši. Pravzaprav so mladi nad mojo obrito glavo celo bolj presenečeni, če se kulturno izrazim, kot so starejši. Ampak, zdaj že prehitevam dogodke.

Za kratek hip je osupel tudi vsega vajeni frizer. Kot po navadi, me sprejme z utečeno frazo: »Dober dan. Kako ste? Kaj bo dobrega? Se boste samo strigli ali tudi barvali?«

»Samo strigla.«

»Aha. Kako, pa bova postrigla?«

»Na balin.«

»Kako?«

»Tako, da mi na glavi ne ostane niti en las več.«

Z očmi, povečanimi na velikost dveh evrov, preveri, če ni mogoče posredi pomote in ponovi mojo željo: »Pravite, na balin! In ste prepričani, da na balin? Veste, ko vas bom do golega ostrigel, bo prepozno!« Pri tem pa v ogledalu preverja ali sem ali nisem pri zdravi pameti in si utegnem, ko bo prepozno, premisliti in mu kdo ve kaj naprtiti.