Iz starih časov: Cankarjevo pretiravanje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 17. oktober 2008 / 06:00

Ko je leta 1908 liberalni in "posvetnjakarski" del slovenske javnosti slavil Trubarjevo 400-letnico, jo je klerikalni del bojkotiral.

Zadnjič smo videli, kako se je Ivan Cankar v svojem tržaškem predavanju o Trubarju obregnil ob veliko ekspedicijo več kot 600 slovenskih romarjev in romark, ki je pod vodstvom škofa Jegliča 11. maja 1908 odpotovala v Lurd. Klerikalni dnevnik Slovenec je v svojem uvodniku 12. maja istega leta razglasil to romanje za protiutež narodnjaškemu in liberalističnemu slavljenju Trubarja. Zapisal je: »Nekaj svobodomiselnih pisateljev, tucat liberalnih advokatov in nekoliko napol mrtvih bralnih in telovadnih društev bo letos slavilo Trubarja, na stotine pravega slovenskega ljudstva je šlo izkazat svojo ljubezen in vdanost materi Božji, katere čaščenje luteranci tako zaničujejo. Veliko bolj je slednje narodni praznik kot bo proslavljanje moža, ki je iz nemštva hotel zasejati med nas našemu ljudstvu popolnoma tujo nemško ljuljko …«

Slovenska javnost je bila torej leta 1908 glede Trubarja povsem razdeljena. Sto let pozneje lahko z veseljem ugotavljamo, da Trubarjevo veličino zdaj priznavajo tudi v katoliških krogih. Takrat pa so eni in drugi v svojih pogledih in dejanjih pretiravali. Tudi Cankar, ko je v zadnjem odstavku tretjega dejanja Hlapcev položil Jermanu v usta naslednje besede: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.« Te besede ne vzdržijo trezne zgodovinske presoje. »Zoper ta mit naj ugotovim, da v obdobju protireformacije (od 1598 do 1630) zaradi verske pripadnosti na Slovenskem nihče ni izgubil življenja, ker je bil vsemu ravnanju postavljen trden pravni okvir z določbami augsburškega verskega miru, ki so na veliko nevoljo Rima v Nemški državi izenačevale s soglasjem Habsburžana Ferdinanda I. protestantske in katoliške deželne kneze in državne stanove. Temeljno načelo je bilo seveda, da ima deželni knez pravico odločati o dovoljeni veri v svojih deželah (cuius regio, eius religio); vendar ljudi, ki so želeli ostati v drugačni (luteranski ali katoliški) veri, ni imel pravice siliti v dovoljeno vero. Ako so kljub verskemu pouku vztrajali pri svojem prepričanju, so se imeli pravico 's svojimi ženami in otroki podati v druge kraje', pri tem prodati svoje premoženje in izkupiček odnesti s seboj, potem ko so plačali 'primerno pošteno' dajatev za opustitev nevoljništva in običajni predpisani davek za odneseni denar (v praksi je šlo seveda bolj za pregon kot izselitev).«

Avtor tega znanstvenega ugovora Cankarjevi umetniški trditvi je akademik Bogo Grafenauer, ugledni slovenski zgodovinar, izrekel pa ga je leta 1991 na simpoziju Jezuiti na Slovenskem (natisnjen v zborniku enakega naslova). Trubarjevih pristašev ni torej v času protireformacije nihče pobijal, morali pa so, če se Hrenu in njegovim niso uklonili, v izgnanstvo. V primerjavi z usodo tistih, ki so šli v izgnanstvo pomladi 1945, potem pa so jih nasilno vrnili in brez sodbe pobili, je bila Hrenova protireformacija pravi humanizem …