Veliki uvodni koncert Aede na Brdu

Veliki uvodni koncert Aede in umetniškega programa Ars - Zvoki in barve Brda pri Kranju s solistko - pianistko Dubravko Tomšič Srebotnjak, avstrijskim dirigentom - Dunajčanom Theodorjem Guschlbauerjem in našim osrednjim državnim simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije. Poslušali smo glasbo A. Srebotnjaka, W. A. Mozarta in A. Brucknerja.

Kdo bi si še pred meseci dni, ko je Slovenija predsedovala Evropski zvezi, mislil, da se bo iz posebej za to (politično) priložnost zgrajeni Javni gospodarski zavod Protokolarne storitve RS prelevil tudi v tako smelega organizatorja in načrtovalca glasbenih (in drugih) prireditev, kot je bil npr. sobotni (11. oktobra 2008) veliki uvodni koncert z našimi in tujimi uglednimi glasbenimi umetniki? Še več: že po prvih taktih Koroškega ljudskega plesa iz ciklusa sedmih našega doayena in skladateljskega nestorja Alojza Srebotnjaka v orkestrski izvedbi SF in gostujočega dirigenta Theodorja Guschlbauerja, je bilo zaznati hkrati tudi odlično akustiko. In tako smelo, v smislu najodličnejše glasbene produkcije in reprodukcije je šlo potem vse do konca tega koncerta. V glavnem smo slišali neke vrste retrospektivo kar dveh zaporednih in predhodnih ljubljanskih koncertov (drugega po vrsti za oranžni abonma SF v CD, 9. in 10. oktobra 2008) z dodanim Srebotnjakovim ciklusom. Torej: po eni strani zahtevno glasbeno literaturo, po drugi pa spet nekaj več kot v sami »beli« Ljubljani.

Dvorana Grandis je tako na posestvu Brdo pri Kranju v današnjem novem Kongresnem centru doživela še svoj umetniški, glasbeni debut. Z vsem se lahko strinjam z organizatorji in izvajalci, ki so za začetek ponudili domačo, slovensko in tujo glasbo, naše in tuje izvajalce in po eni strani lahkoten (Srebotnjak in Mozart), spet po drugi strani pa umetniško najzahtevnejši spored (Bruckner). Kljub temu pa uvodni Srebotnjakovi Slovenski ljudski plesi (iz tega ciklusa smo slišali Koroško, Rezijo, Gorenjsko in Prekmurje torej štiri od vsega sedmih stavkov) niso pomenili nikakršnega ogrevanja. Skladatelj Alojz Srebotnjak (roj. 1931), ki poleg svojega vrhunskega in raznovrstnega ter številnega opusa, slovi tudi po obdelavah slovenske ljudske glasbene kulturne dediščine, je tudi v pričujočem opusu (iz. l. 1993) segel po sami srčiki narodove ustvarjalnosti. Sam ima namreč izreden odnos tudi do te ustvarjalnosti: »(…) Ljudska glasba ima mnoge elemente, ki jih lahko skladatelj uporabi v svojem delu in zavoljo katerih bo le-to dobilo folklorni značaj. Tudi sam sem v nekaterih svojih skladbah segel po elementih ljudske glasbe (…).« Tem njegovim naporom se je dodobra približal tudi tuji dirigent, kar je bil že eden od vrhuncev tega večera. Vse to je nadgradila še »prva dama naših črno-belih tipk«, »klavirska primadona« Dubravka Tomšič Srebotnjak. Ob odličnih pogojih klavirskega inštrumenta Steinway (Silič, d. o. o.) in že omenjeni zelo niansirani akustiki, je lahko dovolj avtentično izvedla Mozartov tristavčni Koncert št. 26 v D-duru, KV 537. Gre za skladateljevo predzadnje tovrstno delo z vzdevkom »2. koncert ob kronanju«, ki je nastal l. 1790 in bil prvič izveden pod skladateljevim vodstvom in s solistom W. A. Mozartom v Frankfurtu. Gre za slovesno in bleščečo muziko, polno dobro zvenečih pasaž, skratka za glasbo, ki je hkrati tudi preračunana na učinek. V tem je solistka podčrtala oba najbolj živa in sveža krajna Allegra, s posebno občutenostjo pa dodala srednji in počasni Larghetto. Tukaj se je zaradi vseh navedenih pogojev lahko spustila do najintimnejših pianov, kjer so ji spremljevalci enostavno mogli in morali prisluhniti in odgovarjati na enak in podoben (intimen) način. Izjemno tehnično pripravljena umetnica (med drugim ni spustila niti ene same note) je vse to nadgradila z izjemno muzikalno občutenostjo, vsemu skupaj pa je očitno botrovala tudi njena izjemna naklonjenost tej izvedbi in celotnemu dogodku. Slišali smo lahko tudi odlično dunajsko interpretacijo, ki ji je sledilo še drugo avstrijsko delo z enako koncipiranimi dirigentskimi poustvaritvami.

Sledil je veliki finale z več kot uro trajajočo štiristavčno Simfonijo št. 2 v c-molu (1871-72, predelana 1875-76 in 1877), nazadnje posvečena Franzu Lisztu. Gre za enega prvih skladateljevih voluminoznih arhitektonskih lokov, ki pa mu tokrat tudi akustika dvorane Grandis na Brdu ni prišla do živega. Če odmislimo nekaj intonančnih spodrsljajev nizkih godal in pihal, je tudi v tem primeru šlo za domiselno in muzikalno logično ter več kot uspešno interpretacijo še ene od gigantskih glasbenih arhitektur. Vse njene štiri stavke (Moderato, Andante: svečano, nekoliko razgibano, Scherzo: zmerno hitro in Finale: precej hitro) nenehoma prekinjajo pavze, zato nosi omenjena simfonija tudi podnaslov »Simfonija pavz«.

Na koncu lahko samo obnovimo oz. ponovimo ali poudarimo že znane ugotovitve ali pa jih strnemo z eno samo potezo: velikopotezni načrt novih glasbenih možnosti se na Gorenjskem in še posebej v Kranju uresničuje in to spet enkrat mimo »uradne« glasbene stroke, ki ji zato botrujejo povsem novi arbitri. Ti se bodo v napovedani sezoni še nadaljevali in se prek resne glasbe razpotegnili še na ples-balet in segli tudi v zabavno glasbo. Kranj kot osrednje gospodarsko, politično in kulturno središče Gorenjske pa je tako rekoč s prehitevanjem »po levi« dobil tudi primeren glasbeno-plesni prireditveni prostor, ki ne bo zaudarjal niti po kinu kaj šele po šolskih telovadnicah; prvič spet z glasbo: 15. novembra bo na novem ekskluzivnem koncertu nastopil slovenski Policijski orkester s solisti in dirigentom Milivojem Šurbkom.