Ko otrok eksplodira (1)

Misel tega tedna, ki bi jo rada podelila z vami, je, da nismo starši vedno zaslužni, kadar se naši otroci vedejo primerno in z njimi ni posebnih težav.

Vse prevečkrat si namreč malce domišljavo lastimo zasluge za vse, kar se dogaja z naraščajem. Pozabljamo pa na velik vpliv genskih zapisov, ki jih prinesejo otroci s seboj na svet. O njih se običajno začnemo spraševati, kadar so z otrokom težave in bi radi na hitro določili krivca. Bog ve, kateri stari ata je bil tako nagle jeze in katera teta je bila tako jezična. No, s takšnim načinom iskanja krivca in izogibanjem rešitev seveda ne bomo storili nič koristnega, le malce si bomo olajšali dušo. Vsekakor je veliko vsega, kar otroci prinesejo s seboj kot dedni zapis. Ne samo v stilu lepa kot mama in pametna kot očka … Veliko značilnosti v zunanjosti (kar povzroča včasih pravo tekmovanje, komu je podoben otrok) in v osebnostnih značilnostih ter seveda v samem delovanju telesa. Tako lahko v eni družini odraste pet otrok, s katerimi ni nobenih posebnih težav, eden med njimi pa je črna ovca v vedenju in nasploh v življenju. Pa sta starša ves čas ista in ne spreminjata vzgojnih metod iz dneva v dan. Tisti, ki imate več otrok, veste, o čem govorim. Dokler razlike v vedenju niso tako velike, se počutimo še kar uspešne. Ko pa so razlike med enim otrokom in drugimi prevelike, pa se najprej začnemo spraševati, kaj smo naredili pri tem otroku narobe. Prav za otroke, ki so nagle jeze in hitro izbruhnejo v vseh možnih variantah, pa prehitro damo svoje mnenje, da so nevzgojeni in neprilagojeni. In tako kot si lastimo zasluge za lepo vzgojene otroke, tako tudi avtomatično pade črna pika najprej na starše, kadar se otrok ne obnaša v skladu z našimi pričakovanji. Ne domišljajmo si, da smo tako vsemogočni, da je prav vse odvisno od nas. Vzgoja je res pomemben del v življenju vsakega človeka, ni pa edini. Prav tako svoje pripomoreta genetika in lastna aktivnost, pa še kaj bi se našlo.