Časovna zmeda

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Sreda, 11. julija

Iz Premanture sem se vrnila včeraj pozno zvečer. Ravno toliko časa mi je ostalo na razpolago, da sem se pošteno naspala, danes zjutraj pa sem se zbudila v veliko časovno zmedo: ob osmih moram biti na Golniku, ob desetih pa pri dr. Petru Papugi na akupunkturi. Ker se napovedani dogodki med seboj križajo, se odločim ohraniti mirno kri. To pomeni, da se zbudim, ko se pač zbudim, potem se odpravim v Komendo na akupunkturo, od tam pa na Golnik. Kemoterapija mi zagotovo ne bo ušla, se prepričam.

Medtem ko ležim z iglami, zabodenimi v določene točke telesa, mi pade na misel, da sem poleg vse potrebne in nepotrebne krame, ki jo vlačim s seboj na Golnik, doma pozabila najpomembnejšo stvar: sinjsko mater božjo. Brez nje na kemoterapijo pač ne bom šla in se namesto v bolnišnico odpeljem nazaj domov po Marijo. Andrej je najprej pomislil, da sem si premislila in sem kemoterapijo črtala s svojega programa zdravljenja in moram reči, da si je pošteno oddahnil, ko sem mu razložila, za kaj pravzaprav gre.

Na Golnik se pripeljem pet ur prepozno in priznam, da si kar nekoliko oddahnem, ko ugotovim, da me ni do zdaj pravzaprav še nihče pogrešal. Z izjemo Teje, ki se je že »razkomodila« in čakala tako rekoč samo še name. Javim se v sprejemni pisarni in se na postelji poleg Teje »razkomodim« še sama. Kar precej časa je bilo potrebnega, da sem vse, kar sem privlekla s seboj (vključno s hrano, pripravljeno za trikrat po tri dnevne obroke in Marijo s Sinja), pospravila na svoje mesto, potem pa sem se zglasila v laboratoriju, kjer so mi vzeli kri. Kar sploh ni bilo več tako zelo preprosto kot v prvem »krogu«, saj so postale moje žile zaradi dveh kemoterapij medtem že občutno trše. Ampak, stvari še niso kdo ve kako kritične.

Po opravljeni uvodni proceduri v drugi krog kemoterapije sva odšli s Tejo v park, ki se razprostira pod bolnišnično zgradbo. Da sem na zdravljenju, če je usoda že tako hotela, prav v tem letnem času, ko mi je poleg vsega drugega naklonjeno celo vreme, jemljem kot veliko srečo. V srečne okoliščine želim prepričati tudi Tejo, a se mi namera čisto ne posreči, saj bi lahko Tejino skepso in negotovost otipala domala tako kot kamenje na poti, po kateri se sprehajava.

Bolj Teji dopovedujem, da je diagnoza, ki so nama jo postavili, na neki način najina življenjska preizkušnja, bolj je Teja negotova. Navzven te svoje negotovosti resda ne kaže. Nasprotno. Teja se trudi biti sproščena, domala srečna in zadovoljna z okoliščinami, v katere je oziroma v katere sva nepričakovano zabredli. Dejansko pa iz sebe ven oddaja toliko strahu, dvomov in negativne energije, da je okolje, v katerem se giblje in v katerem živi, nasičeno s toliko srha in negativne energije, da se človeku v njeni bližini naježi koža. (Se nadaljuje.)