Pesnik stoletja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. oktober 2008 / 06:00

Czeslaw Milosz (1911-2004) je eden največjih pesnikov 20. stoletja. Slovenci pa smo septembra dobili to, česar nimajo mnogi večji narodi: obširen izbor njegove poezije, ki je na 606 straneh in pod naslovom Zvonovi pozimi izšel pri Študentski založbi v zbirki Beletrina.

Pesnikova izjemna biografija se razteza dobesedno čez celo prejšnje stoletje in se konča v sedanjem. Rodil se je 1911 v Szetejniah (Litva), študiral v tedaj še poljskem mestu Vilno (zdaj Vilnius) in v Parizu. Med vojno je pripadal poljskemu odporniškemu gibanju, v povojnih letih bil poljski kulturni ataše v Washingtonu in Parizu, kjer je 1951 zaprosil za politični azil. Od 1960 je živel v ZDA in bil 1961-78 profesor na sloviti univerzi Berkeley (Kalifornija). V zadnjih letih življenja se je vrnil na Poljsko in umrl 2004 v Krakovu. Leta 1980 je za svoj pesniški in pisateljski opus prejel Nobelovo nagrado za književnost, »za brezkompromisno ostrino, s kakršno podaja človekov ogroženi položaj v svetu, polnem nasilnih konfliktov«.

V brezskrbno in srečno otroštvo, ki ga je pred strašno vojno preživel v plemiškem dvorcu ob reki Niewiaži, se je vračal vse življenje, tudi kot starec. »Otrok sem, ki pristopa k prvemu obhajilu v Vilnu / in potem pije kakav, s katerim postrežejo pobožne / katoliške gospe. // Starec sem, ki se tistega junijskega jutra spominja: / omama teh, ki so brez greha, beli prti in sonce / na vazah s potonikami … Počasi, premišljeno se zdaj, ko je dopolnjena usoda, / podajam med podobe minulega časa, // svojega stoletja, v katerem, in v nobenem drugem, mi je / bilo ukazano roditi se, pisati in zapustiti sled.« (Iz pesmi Capri v zbirki Na rečnem bregu, 1994.) Ko se je pesnik kot starec po 52 letih vrnil v svoj rodni kraj, je videl, da so s površja zemlje dobesedno zbrisali skoraj vse, česar se je spominjal in kar je torej preživelo »le« v njegovi večni poeziji. Njegova Reka seveda še teče, a je ni prepoznal; »njena barva spominja na rjasto avtomobilsko olje«.

Polonist Jerzy Kwiatkowski je ugotovil, da so za Miloszevo poezijo najbolj značilne naslednje poteze: reaktualizacija vzorca pesnika preroka, za katerega se je zdelo, da je ugasnil s koncem romantike, tokrat utemeljena na horizontalni intuiciji; uvedba sakralnega biblijskega patosa kot spremljave profetizma; oster etični čut, skorajda moralistična strast; stalno zanimanje za verske in eshatološke teme in s tem povezana biblijska stilizacija, ne nazadnje slovesno dolgi, »svetopisemski« verz; spodbujanje zanimanja za anglo-ameriško poezijo po dolgoletnem vplivanju francoske, povezano z Miloszevim klasicizmom; rehabilitacija diskurza in diskurzivne pesnitve; velik pomen ironije: distanca med avtorjem in lirskim subjektom.

Več o Miloszu in njegovi poeziji izveste v spremni besedi Jane Unuk, ki je velika poznavalka tega izjemnega opusa. Knjigo Zvonovi pozimi sta uredila Klemen Pisk in Jana Unuk, prevajalcev je kar sedem, med njimi gorenjski rojak Tone Pretnar.

Lobanja

Pred Marijo Magdaleno se beli v somraku

lobanja, sveča ugaša. Ne poskuša uganiti,

kateri njenih ljubimcev je ta izsušena kost.

Tako negibno razmišlja stoletja, prvo, drugo.

Pesek je zaspal v peščeni uri, ker je videla

in čutila na ramenu dotik Njegove roke,

takrat, ko je o svitu kriknila: »Rabuni!«

Jaz pa zbiram sanje te lobanje, ker sem ona,

ognjevit, zaljubljen, trpeč v vrtovih

pod temnim oknom, negotov, ali je moja

in nikogar drugega skrivnost njene naslade.

Omame, prisege. Le slabo se jih spomni.

In samo tisti trenutek, nepreklicen, traja,

ko je bila že skoraj na drugi strani.

C. Milosz, 1985, prevedla Jana Unuk