S Trubarjem v Lurd

Letos mineva 150 let, odkar naj bi se pastirici Bernardki v Lurdu prikazala Marija. V tem času je tja romalo tudi izjemno veliko Slovencev. Eni s prošnjo za ozdravitev, drugi kot verski turisti. Nekateri to početje obsojajo kot praznoverno, drugi ga priznavajo in privzemajo kot "duhovno terapijo" ...

Ne, naslov zavaja – Trubar zagotovo ne bi šel v Lurd, tudi če bi še živel. Svoj pogled na katoliški način romanja, ki je bil med Slovenci globoko zakoreninjen že v njegovem času, je izrazil v znamenitem nemškem Posvetilu kralju Maksimiljanu, objavljenem na začetku Prvega dela novoga testamenta v glagolici (leta 1562, v knjigi, ki je bila namenjena Hrvatom). Pri svojih »Lubih Slovencih«, ki jih je imel sicer zelo rad, je prepoznal in grajal njihovo praznovernost. »To je dobro, dostojno, zvesto, resnicoljubno, pokorno, gostoljubno in milo ljudstvo, ki se prijazno in lepo vede do vseh tujcev in do vsakogar. Toda preveč in premočno je praznoverno, kajti kranjsko in slovensko dobrosrčno ljudstvo hoče vse svoje zadeve pri Bogu, pri Devici Mariji in pri svetnikih urediti samo s pogostim branjem in ustanavljanjem maš, s prisostvovanjem pri njih, z biljami, z darovanjem, z rožnimi venci, z ognjem, s prižiganjem sveč, s procesijami, z blagoslovljeno vodo, soljo, palmami, s kajenjem in kropljenjem, z daljnim romanjem in zidanjem novih cerkva. S tem hoče odvrniti vse nesreče, vse božje kazni, razne bolezni, draginje, vojske in nevihte, odgnati hudiča iz oblakov, s polja, z dvorišča, od živine, iz hiše in od postelje in tako doseči dobro letino, mnogo žita, vina, živine, mir pred Turki in dolgo življenje. Celo rajnim hoče pomagati iz vic v nebesa, da bi dosegli večno zveličanje. In če kdo v hiši zboli, napravi bolnik ali kdo drug namesto njega, n. pr. oče ali mati, zaobljubo, da hoče prinesti in dati veliko darilo Devici Mariji ali kakemu drugemu svetniku v tej ali oni cerkvi, bodisi govedo, vola, tele, ovco, nekaj funtov voska oziroma ustrezajočo vsoto denarja ali najboljšo bolnikovo obleko ali pa da pojde na daljno romanje. Zato romajo prečesto v Rim, Loreto in v Oetting na Bavarsko preko Sankt Wolfganga, a redno vsakih sedem let v Aachen ob spodnjem Renu. Sezidali so in še zidajo poleg svojih župnih cerkva skoraj na vseh posestvih, hribih in lepih ravninah, v gozdovih in šumah velike cerkve, včasih po dve skupaj, tako da je v mnogih župnijah sezidanih po 24 in več postranskih cerkva in kapel in vsak dan se še grade. In tolikšno pogansko in nepotrebno zidanje uganjajo samo na prigovarjanje in povelje lahkomiselnih, norih in nepoštenih ljudi, ki jim namreč trdijo in pravijo, da se jim je prikazala v sanjah, v snu ali sploh ponoči Devica Marija ali tudi kak drug svetnik ali svetnica.«

Zdi se, da je Trubar pozneje (v Katekizmu iz leta 1575) svoje poglede na romanje še zaostril, motile so ga »očitne nerodnosti« ki so se pri božjepotništvu dogajale: »od take hudobe … kir so se per tacih cerkvah s tem rumanem, skrižihojenem zgodile inu še zdaj gode, bi mi mogli ene velike bukvi, katere bi ne mogel oben rimski osel nesti, napisati …« O teh rečeh piše tudi Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev, v poglavju Na božjo pot. »Pri množicah romarjev in med večtedenskim bivanjem se je dogodilo marsikaj: nastopale so bolezni, mnogo romarjev je pomrlo in so jih pokopali v tuji zemlji, a tudi poroke niso bile redke. Obhajali so jih 'po slovenski kmečki šegi', kar je bil vsakokrat dogodek tudi za kölnske domačine. Romarji niso samo molili, ampak so se tudi poveselili. Poročila govore o 'spoštljivem raju po prastarem hvale vrednem običaju in čednostni navadi enako zgledu kralja Davida', ki so ga slovenski romarji zaplesali ob večerih pred spanjem.«

Kakorkoli že, ko se je pred 150 leti pastirici Bernardki Soubirous v znameniti votlini na obrobju mesta Lurd domnevno prikazala Marija, je bil Primož Trubar že dolgo v nebesih (domnevno). Gotovo pa je, da bi tudi v primeru, če bi še živel, množična romanja katolikov v Lurd obsodil. Tudi teolog Joseph Ratzinger je bil do takšnih pojavov zadržan, ko je bil še kardinal. Kot papež Benedikt XV. pa je nedavno sam obiskal največje katoliško romarsko središče na svetu.

Ko bi Trubar še živel, bi videl, da se je po njegovi smrti nagnjenje Slovencev k romanju še okrepilo, njihovo število v domačih Brezjah in francoskem Lurdu to nedvomno potrjuje. Gre za največje slovensko in svetovno »duhovno zdravilišče«. Tudi če bi se številne ozdravitve v resnici ne zgodile, gre za velik fenomen, ki ima svoj ekonomski temelj, »verski turizem«: samo Pariz ima več nočitev kot Lurd (doslej ga je obiskalo več kot 200 milijonov vernikov, 6 milijonov na leto). To je dobro za Lurd. Če imajo kaj dobrega od romanja tudi verniki sami, je vse skupaj še bolj upravičeno. »Moč ljubezni je močnejša kot zlo, ki nam grozi,« je v Lurdu zatrdil papež. In dodal, da bi morali verniki živeti v »nepremagljivem upanju, ob čemer ne smejo verjeti tistim, ki trdijo, da smo ujeti v pogubni moči svoje usode«. Res, upanje je tisto, kar nas drži pokonci. In za ohranitev upanja tudi Lurd ni predaleč.