Jesen je prišla

Pisal sem že, da sem poleti dobil najnovejši model hčerke. Ta hči ima zdaj že skoraj tri mesece in poleg petletnega sina ter osemnajstletne, pardon, pomota, juhuhu let stare žene, so ti trije ves moj prosti čas.

Prejšnji teden pa mi je soproga med previjanjem razložila tudi to, da mi država namenja plačan očetovski dopust v trajanju petnajstih koledarskih dni. Priznam, da sem v petih letih pozabil, kako je država darežljiva do novopečenih očetov. Moj prvi odgovor je bil, da seveda sprejmem ta dopust in moja prva misel je bila: »Krasno, ves dan bom kolesaril!« Drugi odgovor je bil retorični, ker je bilo tudi vprašanje retorično: »Seveda, očetovski dopust je namenjen za negovanje novorojenca.« Mislim, da sem bil v tistem trenutku ena sama figa. Strašna misel mi je šinila skozi male možgane. Sklenil sem, da bom prvič izkoristil državo. Prvič bom kršil zakon. Le kdo bi mi to zameril? Žena? Sem navajen. Hčerka? Lepo prosim. Torej, jesen je prišla in z njo moj očetovski dopust. Sonce zgublja kondicijo. Dan zgublja boj s temo. Ampak, jesen je krasno obdobje za kolesarjenje. Moj namen, da očetovski dopust posvetim kolesu in kolesarjenju, je bil tako močan, da sem v manj kot desetih minutah označil petnajst kolesarskih tur, ki jih bom prevozil v petnajstih dneh. Oborožen z nasmeškom, sem šel na Center za socialno delo. Tam sem oddal obrazec za nastop očetovskega dopusta, se vrnil domov z namenom, da se čisto takoj preoblečem v kolesarski dres in se naslednji trenutek s kolesom odpeljem, na primer, na kavico na Bled. Do Bleda je dobrih petindvajset kilometrov in prav toliko nazaj in za prvi dan bodi dovolj, sem si mislil. Nasmešek, da sem končno tudi jaz nategnil državo, mi kar ni šel z ust.

Stopim v stanovanje, pozdravim otroka in ženo, ki me hitro vpraša, ali sem oddal obrazec, in ko prikimam, dobim še isti trenutek v naročje hčer. Seveda se dere kot gasilska sirena in v tistem trenutku mi je bilo jasno, da države ne bom nategnil, kaj šele ženo! Žena leti iz stanovanja po nujnih opravkih, za katere ne vem, kako bi jih opravila, če bi bil v službi. Ostanem sredi stanovanja s »sireno« v naročju in kot ubogljiv pes mešanček gledam proti omari, v kateri so kolesarski dresi. Držim hčer in poslušam njen jok. Napadem jo z dudami in jo zibam v ritmu uspavanke. Seveda, zaman. Otrok se dere in še enkrat prekolnem vsevišnjega, zakaj moškim ne omogoči dojenja. Lačna je? Pustila mi je lačnega dojenčka in šla k frizerju, pomislim. Po plenice nikakor ni šla, ker sem jih predvčerajšnjim pripeljal pol prtljažnika. Sin ni v vrtcu, ker bi bil rad z mano, ker sem na očetovskem dopustu. Igra se s plastično kitaro s plastičnimi strunami. Brenka v ritmu hčerinega joka. Živce imam sicer kot »šlepzajle«, ampak ... Držim se pokončno, nosim hčerko po stanovanju sem in tja. Jok se samo stopnjuje in prvič pomislim, da bi tako smotanim očetom, kot sem jaz, morali v porodnišnici zraven otrok dodati še navodila za njihovo uporabo. Nosim jo po stanovanju, in ko mi spodrsne na lego kocki, padem po laminatu, kakor sem dolg in širok, kot se temu reče. V smrtnem strahu in med vratolomnim polovičnim salto mortale mi uspe hčerko obvarovati pred treskom ob laminat. Zelen pogledam njene objokane očke, solze so se v trenutku padca posušile. Jok je v trenutku, ko sem ležal na hrbtu na laminatu med lego kockami njenega starejšega bratca, zamenjala s prvim smehom. »Oči, oči, lej, tamala se smeje! Dej še enkrat.« Zaznal sem njeni prvi smeh in strahotno bolečino v predelu križa. Pomislim, da bom moral očetovski dopust zamenjati za bolniško. V tistem trenutku stopi žena v stanovanje. Mi trije ležimo na tleh in se režimo. Žena je presenečena nad hčerinim smehom in potrdi, da je vedela, da bom svoj očetovski dopust dodobra izrabil za nego in vzgojo obeh otrok.

V petnajstih dneh sem šel trikrat na kolo. Očetovski dopust je bil neskončen. Nisem vedel, da traja 24 ur na dan. Pozabil sem, da dojenček »živi« tudi ponoči. Vse sem pozabil in po petnajstih dneh sem se vsega zopet spomnil. Še nikoli nisem šel s takim veseljem nazaj v službo.