Kaj smo izvolili, kaj pričakujemo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 28. september 2008 / 06:00

V nedeljo smo volili in izvolili. Kaj? Pravzaprav nam je zaenkrat znano samo, katere stranke smo izbrali, koliko sedežev bo imela katera od njih v Državnem zboru in kateri poslanci bodo na njih sedeli na prvem zasedanju. Vse drugo je še neznanka ...

Stranke, ki so bile izvoljene, in deleži, ki so jih na volitvah dobile, so bili v glavnem pričakovani. Resnični poraženec teh volitev je samo ena od dosedanjih parlamentarnih strank – Nova Slovenija. Že predvolilne napovedi so ji kazale slabo, njene nekdanje glasove naj bi pobral Janša. To je priročna razlaga posledice, vzroki morajo biti globlji. Gre za zgodovinski poraz. Zgodovinska predhodnica N.Si, legendarna Slovenska ljudska stranka (SLS), je bila glavni akter slovenskega političnega življenja do 2. sv. vojne. Med vojno in revolucijo je bila izgnana iz matične domovine in živela v slovenski diaspori. Svojo reinkarnacijo je doživela v Peterletovi SKD in se na prvih demokratičnih volitvah spomladi 1990 zmagoslavno vrnila na slovensko politično sceno kot najmočnejša stranka v koaliciji Demos. A že ob razpadu le-tega in po padcu Peterletove vlade se je začela njena pot navzdol. Ob njej je ves čas hodila stranka, ki se zdaj ponaša z zgodovinskim imenom SLS. In ves ta čas ti sestrski stranki nista našli prave volje in moči, da bi se združili v neko novo in sodobno krščansko demokracijo. SKD in njena naslednica N.Si se je izgubljala v klerikalnih, aktualna SLS pa v kmečkih in podeželskih vodah. SLS se je brodolomu na državnozborskih volitvah 2008 komaj izognila, N.Si je potonila.

Brodolom Bajukove N.Si je ostal v senci neuradne zmage Pahorjevih SD in visoke uvrstitve Janševe SDS. Je tragedija za stranko, za slovensko demokracijo najbrž ne. Namesto tradicionalne desnice, navezane na Cerkev in krščanske vrednote, imamo zdaj populistično in laično desno sredino, poosebljeno v Janševi SDS. Zdi se, da je bila za N.Si usodna ravno navezanost na Cerkev in sklicevanje na krščanski etos. A slednje je tvegano početje. Cerkev je zmeraj zahtevala, naj poslušamo, kaj govori in hkrati ne gledamo, kaj dejansko dela. A Cerkev je cerkev, politika pa nekaj drugega. Laičnemu politiku nihče ne zameri, če govori eno, dela pa drugo. To k temu početju nekako sodi, je ena od političnih veščin. Napačno pa je, če se ob tem križaš in sklicuješ na Jezusa Kristusa. Križ sodi v Cerkev, politika pa na laično polje države, ki je od Cerkve tudi ustavno ločena. In vendar: če se bo hotela vrniti v parlament in na oblast, čaka tradicionalno slovensko desnico pravi križev pot.

Sicer pa so v teh dneh v ospredju ugibanja o tem, kdo bo novi mandatar, s kom bo šel v koalicijo, bo potrjen, kateri bodo ministri v novi vladi? Na ta vprašanja v tem zapisu ne bi niti poskušal odgovoriti, odgovori pridejo sami od sebe in kmalu, nova presenečenja niso izključena. Bolj utemeljeno in potrebno se mi zdi, da se pove, kaj od nove vlade, kakršnakoli že bo, pričakujemo. Ne sme se več zgoditi, kar se je v zgodovini te države že večkrat: da jo nova oblast obravnava kot vojni plen. V času Janševe vlade se je rado govorilo o obdobju »45+12« (12 let na 45 podlage). Ko so boljševiki spomladi 1945 prišli iz gozda na oblast in na njej ostali 45 let, so jo najprej res uporabili za delitev plena. Tega namena niso niti skrivali, to je bilo v njihovem programu in bilo je takoj po končani vojni. Tudi v 12 letih štirih Drnovškovih in ene Ropove vlade se je najbrž res dogajala »prihvatizacija«, v kateri so se okoristile sile »rdeče kontinuitete«. Črna je prišla na svoj račun v Janševem mandatu, ko se nam je vrh tega zgodila še tajkunizacija. Zdaj pa je res že čas, da s tem prenehamo.

K delitvi plena je ponavadi sodilo tudi nastavljanje »naših«, »kadrovski cunami«. Eno so običajne zamenjave na vrhu oblasti, nekaj drugega pa čistke na vseh ravneh. Če je bil nekdo nastavljen, ker je bil »naš« in ne zaradi strokovnosti, to sam dobro ve in bi bilo najbolje, da se sam spakira in vrne k svojim. Takšne primere bi morali obravnavati individualno in ne kampanjsko. Dr. Spomenka Hribar, moja rojakinja, ki jo zelo cenim, je svoja pričakovanja do nove vlade izrazila v naslednjih treh stavkih: »Vlada mora vzpostaviti avtonomijo vseh strokovnih služb in nadzornih mehanizmov. Zagotoviti mora avtonomijo podsistemom, kot so kultura, zdravstvo in mediji. Politika mora pustiti gospodarstvu, da se razvija samostojno. Okrepiti je treba socialno zaščito, zlasti socialno službo na terenu.« Nihče ne pričakuje, da bi bile strokovne službe, nadzorni mehanizmi in družbeni podsistemi neodvisni in nad sistemom. So organski deli sistema, delujejo v njem in zanj, za dobro opravljanje svojih funkcij pa potrebujejo avtonomijo, določeno mero samostojnosti. In garancijo, da jih novi upravljavec sistema v trenutkih oblastne evforije ali slabe volje ne more kar brez razloga odstraniti in zamenjati.

In še moja skromna želja: rad bi živel v bolj sproščeni Sloveniji. Besedo »sproščena« so svoj čas izpostavili v krogu Nove revije, ki idejno podpira vlado Janeza Janše. A zdi se mi, da v času njegovega mandata ta dežela to še ni bila.