V spomin: Jože Dvoršak

Besedilo: Peter Zavrl
Kategorija: Gorenjska / sreda, 17. september 2008 / 06:00

»Moja starša sta bila Štajerca. Ker je bil oče državni financar, je bil 1926. leta premeščen v Pitomačo, kraj ob Dravi. Tam sem se rodil 24. februarja 1927,« je zapisal Jože Dvoršak. Šele leta 1939, ko je bil oče premeščen v Kranj, je pričel kot 12-letnik zaznavati s Primskovega Kranjsko ravan in njeno poetično zaledje. Čez tri leta ga je oče poslal k sestrama, ki sta vodili večjo gostilno na Dunaju. Po vrnitvi domov sta njegovi vojno-vojaški leti napolnili vključitev v Kokrški odred, osvoboditev Begunj, tolmačenje za francoske taboriščnike z Ljubelja, vkorakanje v Celovec, varovanje maršala Tita ob govoru na Kongresnem trgu, vodenje slovenskega pevskega zbora po hrvaški Istri ter opismenjevanje stotih vojakov v Logatcu. V dvajsetem letu se je kalil še z udarniškim delom na progi Šamac-Sarajevo. Ta razgibana mladost ga je izoblikovala v človeka, ki je znal navezati pristne stike z ljudmi in gosti vseh starosti in narodnosti.

Šestdeset let je od tega, ko je postal v Kranju referent za turizem in gostinstvo in nato tajnik Gostinske zbornice Okraja Kranj. Sam se je šolal ob delu, v zbornici pa je izpeljal okrog šestdeset različnih strokovnih tečajev. Z izoblikovano osebno in poslovno žlahtnostjo je 1960. leta postal v podjetju Central poslovodja hotela Evropa. S plačevanjem zaposlenih po delu je dosegel, da je bil hotel poleti poln tujcev, pozimi pa poslovnih gostov. Zaradi zunanjih okoliščin se je po uspešnih desetih letih, polnih optimizma in pozitivne energije, na prigovarjanje direktorja Andreja Babiča napotil v Hotel Bor-Grad Hrib v Preddvor. Tudi tu je znal združiti zgodovino, etnografijo, kulturo in hotelsko ponudbo na eni strani in skrbeti za motiviranost zaposlenih. Razdajal se je za goste ter se rad veselil z njimi. Po njegovem protokolu še vedno drevored okrepi svežo zvezo mladoporočencev.

Za vse to je prejel zlato plaketo TD Kranj, zlati častni znak TZS in red republike z bronastim vencem.

Zaradi zdravstvenih težav se je po nekajletni zaposlitvi v upravi Živil leta 1994 upokojil. Za izvirnost in delavnost v upokojenski organizaciji so ga počastili z zlato plaketo ZDUS.

Ženi Francki je bil hvaležen, da je prevzela breme dela s tremi otroki. Zato je še toliko raje zapel z njo v duetu in zaigral na diatonično harmoniko.

Kranjčani smo Jožeta Dvoršaka v zadnjih letih srečevali na kolesu. V šali je dejal: »Poleg žare mi dajte v grob še majhno kolo.« Nismo ga ubogali. Smo pa zavrteli kolo trajnega spomina na človeka, ki ga lahko imenujemo prvi »Evropejec« na Gorenjskem. Iskreno smo mu prav za vse hvaležni.

Peter Zavrl