Vse je mogoče

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 6. julija

V nedeljo sva šla z Andrejem na Dobrčo. V hrib ravno nisem tekla, sem bila pa na koncu ponosna, da sem premagala pot in tako rekoč samo sebe. Lepo ali grdo, moram povedati, da sem bila kar malce samovšečna. In menim, da sem tudi imela za kaj biti. Nenazadnje Dobrča le ni ljubljanski Rožnik. Vsekakor pa je bilo priti z Dobrče neprimerno lažje, kot zlesti nanjo. Popoldne sem se še pošteno »namučila« še v bazenu, proti večeru pa sva se z Andrejem odpeljala domov.

Po tokratni kemoterapiji nisem čutila prav nobene slabosti ali utrujenosti in sem funkcionirala, kot bi bila navita. V ponedeljek sem se vrnila v zdaj že utečene tirnice. Pomeni, zjutraj najprej obvezna doza naravnega, doma stisnjenega soka, potem sadje, potem lahek prigrizek, po prigrizku kosilo, potem malica in na koncu še večerja, med posameznimi obroki pa dve uri premora. Mmmm, kar sline se mi cedijo. Za prigrizek, recimo, sem si privoščila na olivnem olju popečene kruhke iz pirine moke, namazane z doma pripravljeno čičerikino pašteto (na približno enak način pripravim tudi fižolovo pašteto) in nadevane z dimljenim sojinim sirom, pirino suho salamo ter kaprami. Zraven sem pila bezgov čaj z limono in medom. Za večerjo pa sem si pripravila pečeno polento z jabolki, ki sem jo takole pripravila. Najprej sem na vodi skuhala polento in jo v modelu za peko kolača ohladila. (Tako kot vse druge jedi, sem tudi polento solila šele, ko je bila že kuhana in na to se mi zdi bistveno opozoriti. Ohlajeno sem prerezala na tri dele. Jabolka sem olupila, očistila in na krhlje narezane dušila na malo margarine. Dodala sem dve žlici vode, cimet in klinčke. Tako dušena jabolka sem potem nadevala med posamezne plasti ohlajene polente, ki sem jo pred tem pokapljala z brusničnim sokom. Vrh pogače sem obložila z naribanimi jabolki, zmešanimi z medom in orehi, potrosila z mandljevimi lističi in vse skupaj zapekla v pečici. Za štedilnikom sem res že prava mojstrica, kar se mi, nenazadnje, pozna tudi na kilah. Reci in piši sem se med kemoterapijo zredila za tri kilograme. Odlično in pohvalno.

Razen tega, da sem se domala basala s hrano, sem se tudi trikrat na dan sprehajala po Rožniku, hodila na fitnes, s prijateljicami posedala po mestnih lokalih in klepetala, pisala dnevnik in Sedmico. Nenadoma je življenje zame postalo lahkotno in preprosto.

Odkar se soočam z dobesedno življenjsko preizkušnjo, je moja filozofija strnjena v stavek: Vse je mogoče. Če bi mi zadnjih nekaj let, ko sem – ne da bi se tega zavedala – živela pod nenehnim stresom, kdo hotel dopovedati, da je ves moj svet, da je vse, kar se z mano dogaja, pravzaprav v moji glavi in odvisno od moje volje, od mojega načina razmišljanja, od mojega hotenja, ga ne bi niti poslušala, kaj šele, da bi mu verjela ali bi mu bila pripravljena prisluhniti in potem o vsej stvari razmisliti. (Se nadaljuje.)