Pred Vršičem

September je, mi pa še vedno nismo imeli piknika.

Prva moja ugotovitev je, da smo preveč zagnani. Druga ugotovitev je bila Francijeva, ko je rekel, da je špica sezone Juriš na Vršič.

O, marijapomagavka, na Juriš sem čisto pozabil. Stresel sem se ob spoznanju, da bom moral še tja gor. Moral? Ne, moral, ampak spodobi se. Juriš na Vršič je med kolesarji tako popularen kot med tekači maraton v Radencih, se mi zdi.

Pred kratkim oz. na sprejemu Tadeja Valjavca sem se zapletel v pogovor z Brankom Dežmanom. To je tisti, kolesar ... hm, kako bi ga opisal. On je tisti kolesar, pri katerem dobiš občutek, da se je Charles Darwin zmotil. Ko spoznaš Branka Dežmana, postaneš prepričan, da je človek nastal iz kolesarja! No, skratka, pogovor med nama je jasno potekal na temo kolesarstva v svetu in v Sloveniji. Proti koncu pogovora me je vprašal, če bom letos jurišal na Vršič. Skomignil sem z rameni, češ da ne vem, kaj bo jutri, kaj šele šestega septembra. Ampak, ni pomembno ali bom jaz tam ali ne. Branko Dežman ni manjkal niti na enem Jurišu na Vršič! Si lahko predstavljate? In letos bo jubilejna 30. ponovitev! Branko Dežman je bil na prav vseh. Prvi je bil, ko je Branko štel 37. let, glej jo koincidenco, tudi meni se je letos obrnilo 37. poletje, in danes jih ima Branko 67, torej? Grem letos na Juriš in obljubim, da vsaj do svojega 67. leta ne bom manjkal? Ah, verjetno je to nemogoče in ne predstavljam si, da bom pri 67 letih v tako dobri kolesarski kondiciji, kot je Branko. Je pa vredno poizkusiti.

Ne morem verjeti, ta dinozaver od kolesarja ni manjkal na nobenem Jurišu na Vršič!?

Verjetno ne more škodovati zdravju?

September je in dan se vidno krči. Danes štartamo še ob 17. uri, prihodnji teden bomo morali že ob 16.30. Ne gre drugače. Zmanjka nam dneva in svetlobe za pivo. To je pa že resen problem. Prejšnji teden smo se zapeljali do vrha Ljubelja, do meje, do tunela. Neverjetno je, kako osamljen je Ljubelj zadnja leta. Moje presenečenje je bilo še toliko večje, ko sem ugotovil, da niti ena oštarija, kjer bi človek lahko naročil zaslužen sok, če že prileze tja gor s kolesom, ne obratuje. Pozabljen in sam Ljubelj ni več tako mogočen kot takrat, ko so cariniki in gostilničarji igrali vlogo vladarjev. Trening je bil pretežek. Tega se zavedam tudi sam. Kdor je pozabil, kako visoko je Ljubelj, naj spomnim, da smo videli dva gamsa, ki sta zrla proti nam kot proti tujcem. Danes bomo naredili spremembo. Danes bosta dve trasi. Ena za skupino A, torej tisto, ki radi vozijo malce hitreje, in ena za skupino B, torej tiste, ki se raje peljejo malce počasneje.

Trasa za skupino A: Kranj-Tenetiše-Golnik-Senično-Bistrica nad Tržičem-Pod gorami-Begunje-Brezje-Posavec-Podbrezje-Žeje-Naklo-Kranj

Trasa za skupino B: Kranj-Tenetiše-Golnik-Senično-Bistrica-Kovor-Podbrezje-Naklo-Kranj

Ta bo poskusna. Skupni cilj ali dobimo se v gostišču Dežman. Prvi prej, drugi slej.

Trasi nista prehudi, čeprav je Vršič že v soboto. Kdor je dober in med nami ni slabega sta obe trasi ravno pravšnji za »tonus« mišic.

Z mislimi na bližajoči se Vršič bomo morali spiti eno pivo manj. To niso moje besede. Komaj sem znal citirati Branka Dežmana.