Šteje le iskrenost

Gledališka ustvarjalca z dolgoletnimi odrskimi izkušnjami Lucija Grm in Niko Kus sta predstavila bogato preteklo sezono in njune načrte za prihodnjo sezono.

Lucija Grm, igralka, lutkovna animatorka, pevka, plesalka, radijska moderatorka in Niko Kranjc, režiser, igralec in pesnik, oba iz Bohinjske Bistrice, sta v zadnji sezoni nanizala kar nekaj gledaliških projektov. Lucijo smo poleg tega, da jo poslušalci Radia Triglav lahko spremljajo na programu vsak četrtek in v nedeljski otroški oddaji, konec pomladi videli kot nuno v družinskem muzikalu Moje pesmi moje sanje. Niko je v Šmihelu na avstrijskem Koroškem režiral dramo Srčna igra Heinerja Millerja, v okviru Kulturnega društva K, katerega umetniški vodja je, je na Breznici pripravil projekt v spomin pesniku Danetu Zajcu, pa Kosovelove pesmi in predstavo Zaprta vrata J. P. Sartra, ki je med drugim sprejeta tudi na srečanje najboljših predstav pretekle sezone, ki bo konec septembra. Oba sta igrala na Odru treh herojev v Pirničah v Nušičevi komediji Vse za oblast, in v mladinski igri Pastirček. Skupna projekta pa sta tudi predstavi za otroke Ko kozliček gre odpret in Krokodil, v katerih nastopata kot igralski duet.

Zelo delavna sezona, z obema predstavama za otroke bosta z začetkom šolskega leta kmalu spet v pogonu …

Lucija: »Takoj 1. septembra začneva na osnovni šoli na Borovnici. Ja, lahko rečem, da je bilo poleg vsega, kar delava, tudi pri skupnih projektih lani kar pestro. Z Nikom sva v okviru gledališča Ciciglej pripravila dva projekta. Kot ste povedali, igrico Krokodil, napeto, humorno gledališko predstavo za otroke prve in druge triade osnovnih šol, in predstavo za najmlajše z naslovom Ko kozliček gre odpret. Ta je plod mednarodnega sodelovanja. Lutkovno gledališče Radost iz Češke nam je namreč odstopilo besedilo, osnutek za lutke in glasbo. Poleg tega sem sama angažirana še v lutkovni igrici Kako je šlo jajce na potep. Vse tri predstave so nastale v okviru gledališča Ciciglej, ki ga je ustanovil Peter Militarev, on pa je vse predstave tudi režiral. Upam, da bova s temi predstavami v novi sezoni čim več nastopala tako po vrtcih in šolah kot kulturnih domovih po Sloveniji.«

Peter Militarev vaju je najbrž tudi spravil na skupni oder, mar ne?

Lucija: »Nika sem spoznala, ko je pred leti v Bohinjski Bistrici režiral igro Daneta Zajca Otroka reke.«

Niko: »To, zadnja leta pa veliko delava tudi v predstavah, ki jih Peter režira v Pirničah. On me je tudi povabil k sodelovanju pri otroških predstavah. Šlo je predvsem za igralsko ponudbo, in če gre za dobro stvar in da delam z zanesljivimi ljudmi, potem ni razloga, da je ne bi sprejel. Še posebno, če gre za komorno zadevo v manjši ekipi in če je poleg Lučka. Lahko rečem, da imava kar dobre igralske izkušnje drug z drugim. Jaz nisem nič jezen nanjo, ona pa mislim, da tudi name ne … Poleg tega pa sva tudi oba svobodnjaka in je nekako treba tudi preživeti.

Lucija: »Nika k sodelovanju snubim tudi sama, in sicer kot avtorja priredb in režiserja pri mojih predstavah. Ustanavljam namreč svoje glasbeno lutkovno gledališče Lučka. V produkciji tega bom z dovoljenjem Svetlane Makarovič pripravila tri priredbe njenih zgodb, za dve je scenarij že pripravljen, tretji je v delu. V njih bo veliko glasbe in petja ter seveda odlične lutke, ki jih dela Zdenko Majaron. Veliko željo pa imam na oder postaviti Bohinjske pravljice, in to na treh zahtevnostnih nivojih, za odrasle, mladino in najmlajše. Gre za pravljice, zbrane iz različnih virov, nekaj pa je takih, ki so zrasle na »mojem zeljniku« in naj bi bile zasnovane na novo. Rada bi namreč oživila mite in legende iz teh krajev.«

V vajinem »kozličku« sem dobil občutek, da je režiser iz vsakega od vaju iztisnil tisto, kar vama najbolj leži, Luciji lutke in ples, vam Niko, humorne vložke, obema pa petje …

Lucija: »Krokodil je na primer napisan za dva moška, a je Peter zadevo speljal nekoliko drugače in pri tem vključil mene. Dobro je, da tudi naju pusti, da sodelujeva s svojimi idejami.«

Niko: »Vloge so v veliki meri odvisne tudi od igralskega vložka. Uspejo ali pa ne, ne glede na to kakšne elemente igranja vsebujejo. Zase lahko govorim, da sem kar ubogljiv igralec, mogoče tudi zato, ker imam izkušnje z obeh strani. Kot režiser vem, kaj pomeni imeti ubogljivega igralca. Ob tem, da je pomembno upoštevati temeljne napotke režiserja, pa imaš običajno kot igralec še nekaj prostora pri interpretaciji. Da gledalec dobi občutek, kako je v predstavi vse dobro igralsko razdeljeno in pripravljeno, pa je nadgradnja celotnega režijskega, dramaturškega, scenografskega, kostumografskega dela. Dobro je, da režiser zaupa v igralca na način, da točno ve, kako bo v posamezni situaciji reagiral.«

Podobnih produkcij za otroke je v Sloveniji precej, kaj se vama zdi najpomembneje pri igranju za otroke?

Niko: »Poštenost in iskrenost do samega sebe. Sam se trudim čim bolj pošteno opraviti svoje delo. Zato niti ne razmišljam, da gre za predstavo za otroke. Zame je to igralska vloga, ki jo poskušam opraviti kar najbolj kvalitetno. Tu vidiš tudi učinek celotnega kolektiva. Če je želja narediti nekaj na hitro, potem si potegnil kratko, če je pristop ekipe k delu vseskozi pravi, potem je to zadetek v polno.«

Lucija: »Tudi sama se strinjam s tem, kar je povedal Niko. Pri predstavah za otroke moraš biti predvsem iskren in stvari izpeljati predvsem zelo profesionalno. Pri tem se mi zdi pomembno poiskati čim več izraznih možnosti, kar popestri predstavo. Vemo, kako hitro lahko otrokom popusti koncentracija. Pri kozličku je Niko s pravo mero heca odlično izkoristil dane izrazne možnosti. Predstava je sicer fizično zelo naporna. Sama sem se posebej za predstavo morala naučiti žonglirati. Le za nekaj sekund, pa vendarle, to moraš znati.«

Niko: »Peter zelo dobro pozna psihologijo otrok, zato zna delati odlične otroške predstave.«

Kako vzporejata druge ustvarjalne dejavnosti z vajinim skupnim gledališkim delom?

Lucija: »Mislim, da bo kar šlo. Predstave za otroke so ponavadi v dopoldanskem času, vaje in ponovitve predstav za odrasle pa so zvečer, tako da ni težko usklajevati. Predstave so zelo mobilne, z nama pa je vselej tudi tehnik Uroš Vovk, tako da kar gre.«

Niko: »Če pravočasno veš, kje in kaj te čaka na urniku, ni problema. Predvsem pa je pri tem pomembno, da si vedno kar najbolje psihično in fizično pripravljen na delo. Vedeti moraš, koliko zmoreš. Več preprosto ne gre. S 15, 20 predstavami na mesec bi zagotovo lažje preživeli.«

Počneta zelo raznolike stvari, je težko preskočiti z igre na režijo, iz radijskega studia na oder?

Lucija: »Glede na to, da sem v življenju pela, plesala in igrala, skušam vse to čim bolje unovčiti, kjer je to pač mogoče. Hmmm, mogoče imava z Nikom to srečo, da do mesta vaje v Žirovnico ali Pirniče mine vsaj tri četrt ure vožnje. Medtem se lahko urediš, umiriš in pripraviš na delo. Lahko preklopiš.«

Niko: »Se strinjam. Za primer lahko vzamem, ko sem lani vzporedno režiral Sartra, na drugi strani pa igral Kozličke … Predvsem je treba znati preklopiti iz režiserja v igralca in obratno. Najprej moraš oboje jemati zelo resno. V režiserskem delu slediš svojemu načinu dela, kot igralec pa sprejemaš režiserjeva navodila, pri tem pa imaš na voljo ves svoj fizis in psiho.«

Pišete tudi pesmi, izdali se že svojo tretjo pesniško zbirko?

Niko: »Pesmi so povsem drug svet. Tu ne gre za druženje s »teatrskimi norci«, mislim seveda v pozitivnem smislu, ampak je moj intimni svet, ki je s tem, s čimer se ukvarjam, povezan le toliko, kolikor je to moje življenje.«