Kranjski Janez, ki to ni bil (18)

Ko sem se pred nekaj leti odločila, da se odzovem na povabilo, sem imela v glavi sliko 181 centimetrov velikega gospoda, tipičnega 45-letnega kranjskega Janeza, ki pozimi smuča, poleti igra tenis, živi ločeno, v najetem stanovanju in sanja o svoji finski leseni hišici v Logarski dolini.

Po nekaj telefonskih pogovorih se mi je zdelo, da s svojim zunanjim videzom ni pretirano obremenjen, ker pa je vedel nekaj več kot ostali o fiziognomiji telesa in zdravi prehrani, sem domnevala, da sem naletela na 'difovski' tip moškega, kakor večina poimenuje tiste, ki so nekoč obiskovali Fakulteto za šport.

Zvenel je prijazno, je pa zelo hitro predlagal večerjo. Spekel mi bo zrezek, naredil solato, glasno je razmišljal o ananasu ali jagodah. Kaj imam raje? Oboje predstavlja negativno energijsko vrednost.

Zanimalo me je, kaj ga je pripeljalo na splet. Iz prvega (in edinega) zakona je imel dvoje odraslih deklet, ne dolgo nazaj se je razšel s svojo zadnjo partnerico in se odločil, da bo srečo poskusil preko spleta.

Pristala sem na povabilo na večerjo, vendar sem mu obzirno razložila, naj ne pričakuje kakšnega ljubezenskega odziva z moje strani, ker trenutno nisem razpoložena za kakšna resnejša dvorjenja.

Nisem se pretirano nališpala, zlezla v jeans, iz avtomobila pa poklicala prijateljico in ji naročila, naj me pokliče čez pol ure, če se slučajno izkaže, da je moški bedak.

Vrata mi je odprl majhen, sicer športno grajen starejši gospod. Mislila sem, da sem zgrešila stanovanje, vendar je nasmeh pričal o nasprotnem. Sploh sta vonj po pečenem mesu v stanovanju in kuhalnica v njegovi roki le še podkrepila verjetnost, da sem prišla prav.

»Ti pa nimaš 45 let,« je bilo vse, kar sem izustila že na pragu.

»No ja, imam jih malce več.«

»Malce??«

»No, tistih deset. Jih pa dobro skrijem, kajneda?« je smeje se nadaljeval Janez, me povabil v kuhinjo, kjer sta bila na mizi pripravljena dva pogrinjka, steklenica vina pa je kazala na izbran gostiteljev okus.

»Deset? Torej si star 55 let?«

Nisem mogla skriti razočaranja. Že tako nisem gojila pričakovanj, a v glavi sem si vseeno ustvarila neko sliko, glede na podatke, ki jih je nudil Janezov profil.

Ni se dal motiti. Skakal je okoli štedilnika, mi vmes postregel z narezanim ananasom, po dobrih petnajstih minutah pa sem poznala že vso njegovo življenjsko zgodbo. Kako je videti ločitev, zakaj je sedaj samski, da je imel nedavno nazaj kar dolgo zvezo s toliko starim dekletom kot jaz in glej ga zlomka, na mizo mi je parkiral troje albumov polnih slik. Hudiča, dekle s fotografij je bila res mojih let, športen tip ženske – očitno, saj je bila večina fotografij iz hribov, skupnega rolanja, kolesarjenja, dopustniške so bile večinoma iz eksotičnih krajev, kjer sta lovila ribe, se potapljala.

Zagotovo je imel človek še veliko energije za svoja leta, vseeno pa sem doživljala tisti večer kot spomin nanjo. Kaj sta z Njo počela, kaj je Ona rada delala, kako je rada spala do devetih, kako si je na koncu želela otrok, pa da ji je že takoj na začetku povedal, da on svoje že ima in se tega ne gre več. Zato sta se tudi razšla. Pripovedovanje je prekinil edino prijateljičin telefonski klic, če je vse 'ok ali me pridejo rešit'.

Bilo je več kot očitno, da Janez bivše še ni čisto prebolel in da je bila stvar še hujša, je dobesedno iskal nadomestek zanjo.

Nekaj podobnega sem enkrat že doživela. On je bil predan tako športno kot poslovno tenisu in ko se je žena ločila, najprej ni sprejel, da se je to zgodilo ravno njemu, ko pa se je odločil, da si poišče dekle, je iskal dvojnico svoje bivše žene. Za štiridesetletnega ločenca, aktivnega športnika, z dvema najstnikoma, je bil pravzaprav v očeh svoje bivše verjetno le nezrel in se je tega najedla, saj njemu življenje ni predstavljalo drugega kot zabavo in šport.

Kranjski Janez pa se je vse bolj izgubljal med albumi in pripovedovanjem o njej, dokler ga nisem grobo prekinila. Uspelo mu je le še, 'da sem mu všeč', zanimalo pa ga je še, 'če je tudi on meni'.

»Starejši od mene me nikoli niso zanimali. Po kakšni 'očetovski' ljubezni, če jo lahko tako poimenujem, ne hrepenim. Sploh sem ti pa že takoj povedala, da nimam pričakovanj. Je pa res, da si si zapravil moje zaupanje že s tem, da mi nisi povedal, da imaš več kot petdeset let. Pa tudi, sedaj, ko te takole gledam, nisi visok 181 centimetrov. Ne vem, od kod ti ta podatek. S prostim očesom se vidi, da si celo manjši od mene.«

»Oooooo, čakaj. To pa ni res. Ti bom dokazal, da imam 181 centimetrov.«

»Lepo te prosim, če si pa manjši od mene, pa sem jaz visoka 168 centimetrov.«

Odhitel je v sosednjo sobo in se vrnil z vojaško knjižico.

»No, kar prepričaj se, da se nisem nič zlagal.«

Odprla sem knjižico, ki je že izdajala starost in na notranji strani zagledala fotografijo osemnajstletnega fantiča, ki je služil vojsko v mornarici. In pri višini je bil res podatek 181 centimetrov, nisem pa mogla, da ne bi ošinila rojstnega datuma. Letnik 39. Hudiča ... Bil je starejši od šestdeset let.

Dobro jih je skrival. Petnajst, dvajset let je skril, kot bi mignil. Športnik pač.

»Vseeno,« sem nadaljevala, »tukaj si imel osemnajst let. Povej mi, kateri bedak uporablja višino iz vojaške knjižice, če veš, da se bo ob prvem srečanju izkazalo, da to ni res?«

Užaljen je vprašal, ali sem pojedla in ali je bilo vsaj okusno. Pohvalila sem večerjo in se odpravila proti izhodu.

Še enkrat je poskusil srečo. Prijel me je za roko in me prijateljsko poljubil na lice.

»Ti res nisem všeč?«

»Žal mi je. Pa še nekaj … Ko boš naslednjič kakšno povabil na kavo, kosilo, večerjo, če bi rad naredil vtis, ji namesto albumov in zgodb o bivši postrezi s kakšno drugo zanimivostjo. Zagotovo v tvojem življenju obstajajo anekdote, ki jo bodo bolj zanimale, kot navdušeno pripovedovanje o bivši, petindvajset let mlajši partnerici, ki je odšla, ker si se odločil, da ne boš imel več otrok. Pa popravi na spletnem profilu leta in višino, saj te bo še kakšna ozmerjala, ko bo videla, da je od 181-centimetrskega osemnajstletnika ostal le še 64-letnik, ki meri v višino okoli 160 centimetrov.«