Na rob so potisnjeni tako starejši kot mladi

"Danes je diskriminacija po starosti še večja kot pred sto, dvesto, tristo leti. Mladi niso dovolj dobri, da bi dobili delo za nedoločen čas, le redki upokojenci pa si s pokojnino lahko zagotovijo raziskovalno delo, čeprav so s svojimi izkušnjami marsikdaj dragoceni," pravi psihologinja Stanka Baloh.

Kamničanka Stanka Baloh, univ. dipl. psihologinja spec. in psihoterapevtka, kljub dejstvu, da je že kar nekaj let med upokojenci, zavzeto spremlja odnose v družbi, pa tudi najnovejša dognanja znanstvenikov, ki v njih spremljajo različne pojave. Prepričana je, da aktualna politična oblast razvoj družbenih odnosov v posameznih delih sveta lahko pospeši ali upočasni, ne more pa ga preprečiti. Tako tudi kapitalizem zahteva ne le ekonomske spremembe, temveč tudi prilagoditev instrumentov socialne politike.

Staranje prebivalstva je značilno za svet in za Slovenijo. Kaj kot izkušena psihologinja, ki tudi sami preživljate tako imenovano tretje življenjsko obdobje, pravite o položaju in vlogi starejših v svetu in pri nas?

»Zanimivo se mi zdi razmišljanje dr. Ane Kranjc, predsednice mreže slovenskih univerz za tretje življenjsko obdobje, ki je na konferenci z naslovom Med delom, izobraževanjem in upokojitvijo ugotovila, da razvoj industrijske v novo informacijsko dobo ne pozna državnih meja. Pravi tudi, da je veliko znanja v glavah delavcev, ki ob upokojitvi odide z njimi, mi pa tako odpišemo človeški kapital. Zato se tako ona kot tudi mnogi drugi sprašujemo, kaj početi v vitalnem delu starosti, ki se je podaljšal za tri, celo štiri desetletja. To je pomembno družbeno in osebno vprašanje in dr. Kranjčeva meni, da je rešitev v dejavni starosti. Vendar politiki in socialno okolje pri nas še ne razmišljajo tako. Govorijo le o oskrbi v terminalnem delu življenja. Govorijo, da bi morali rojevati več otrok, da bodo ustvarjali blaginjo. Hkrati zanemarjajo v družbi že oblikovani in razviti kapital, ki ga v sebi nosimo starejši. To pa je danes, ko gospodarska in družbena vitalnost temeljita na človeškem kapitalu, skrajno nerazumno.«

Le malo upokojencev se, čeprav imajo končno za to dovolj časa, ukvarja z raziskovalnim delom. Zakaj?

»Glede na število upokojenih, ima večina zelo nizke prejemke, nekateri celo nobenih. Raziskovalno delo pa si lahko privoščijo le tisti, ki imajo znanje in s pokojnino zagotovljeno preživetje. Zaposleni pa so vse preveč obremenjeni s storilnostjo. Upokojenec, ki dela iz zanimanja, je motiviran, da delo opravi dobro in vanj daje tudi sebe. Tako lahko starejši mladim dajo tudi svoje poglobljeno znanje in izkušnje, nabrane z leti, ne le na visoko intelektualnem raziskovalnem nivoju, ampak tudi na organizacijskem. Mlajšim lahko pokažejo »bližnjico« do rezultatov. Res pa je, da nekateri starejši pač niso usposobljeni za takšno delo, ker so »obsedeli« in je njihovo znanje zastarelo. Tisti, ki sledijo razvoju, pa so dragoceni.«

Mnogokrat se odrinjene počutijo tudi mladi, ki jih skrbi prihodnost ...

»Lahko rečem, da je danes diskriminacija po letih večja kot pred sto, dvesto, tristo leti. Zdaj so odrinjeni tako mladi kot starejši. Mladi kar niso in niso dovolj dobri, da bi dobili delo za nedoločen čas, ker da nimajo izkušenj in še niso čustveno in socialno zrele osebnosti, delo pa zahteva odgovornost. Zorenje je namreč proces, za katerega je treba eksperimentirati. Nato je človek kratek čas dober, a je že po 45. letu prestar, da bi menjal službo. To pa je pogoj za spopadanje z novimi izzivi in s tem možnostmi za osebno in strokovno zorenje. Stalnica informacijske družbe je namreč stalna sprememba. Visoko šolstvo tako v 21. stoletju postaja le osnovna šola v procesu permanentnega izobraževanja. Iz močne tekmovalnosti in zaposlenosti za določen čas, ko ima delodajalec veliko moč, izvirajo tudi medsebojni odnosi pri delu. Pomen družine v tekmi za čim več delodajalca pogosto premalo zanima. Ti odnosi pri delu pa tudi bistveno pogojujejo varnost pri delu, zdravstveno stanje zaposlenih, njihovo ustvarjalnost in jemljejo moč za njihovo samorealizacijo. Družbena klima pa pozitivnega komuniciranja ne spodbuja dovolj. Ljudje pogosto ne najdejo potrebnega miru pri delu, nujnega za strpnost in zdravje.«

Ravno zdravje in to, kako ob vseh stresih ostati zdrav, je vprašanje, ki se vse pogosteje pojavlja pri vseh generacijah ...

»Res je in posledica tega je, da so se začele pojavljati stare metode vplivanja na zdravje. Začeli so se pojavljati različni čudeži kot v Županjih Njivah, delovati je začel Tunjiški zdravilni gaj in drugi alternativni zdravilci, bioenergetiki, prerokovalci in drugi. Kljub temu da se krepi slovensko gospodarstvo, zdaj preveč državljanom dohodki ne omogočajo niti zdravljenja v javnem zdravstvu. Ljudem je ostalo le upanje in verovanje v čudeže.«

Tudi bolezni današnjega časa se precej razlikujejo od tistih pred leti ...

»Pojavlja se predvsem več bolezni, ki imajo svojo osnovo v imunski oslabelosti posameznika. Na mentalnem področju se kažejo bolezenske formacije, ki izhajajo iz ekoloških problemov, iz socialnih stisk prebivalstva in izgubi orientacije v moralnih vrednotah. Stoletne moralne in socialne vrednote, kot so marljivost, varčevanje in druge, ki so v velikih težavah reševale Slovence, v globalizacijskih procesih postajajo nesmiselne. Denar postaja Bog. Za veliko večino prebivalcev Slovenije to ni sprejemljivo. Ogroža jih. V situacijah materialnih, socialnih in čustvenih stisk veliko posameznikov zdaj ne najde ustreznega izhoda in nima možnosti samouresničevanja in občutka varnosti, kar je osnova čustvene stabilnosti. Človek si mora upati predati svojo energijo v sodelovanje in s tem primerjanje s sodelavci ter tako uvideti svoje zmožnosti. Samo tako lahko socialno in strokovno dozoreva.«

Kakšna je vloga družine?

»Spremembe na trgu dela najbolj prizadenejo mlade. Čedalje težji je vstop v ekonomsko sfero, ki ga mora vsak posameznik izbojevati. Zdi se, da so vrstniki postali konkurenti za dobrine, kot so delovno mesto, ugled, kariera. Tudi če mladostniki preživljajo prosti čas s prijatelji, ti zanje niso podporna skupina pri odločanju in svetovanju. Opora so jim družine. Če pa osebna stiska staršev v materialnem, socialnem in čustvenem smislu traja predolgo, so otroci prikrajšani ter toplino in varnost iščejo v klapah. Velikokrat ne razvijejo čustvene inteligentnosti, niso sposobni sočustvovanja. Ta del človekove duše zamre in v odrasli dobi tega ni mogoče normalizirati. Generacija novega tisočletja podaljšuje mladostniški slog življenja daleč v trideseta leta in čez. Označena je za apatično in izgubljeno. Ti mladi niso akterji civilno-družbenih gibanj, niso več glasni in ničesar ne zahtevajo. Tradicionalno mladost doživijo ljudje, ki po končanem šolanju dobijo zaposlitev, postanejo starši in se ločijo od izvorne družine. Za prelomno starost štejemo med 25. in 30. letom. Razvajenim mladim je težko odrasti, egocentrični pa tega sploh nočejo. Starši lahko z ustrezno vzgojo spodbujajo otrokovo željo biti samostojen in odgovoren ali pa ne. Razširjen je življenjski slog samskosti po tridesetem letu na račun staršev ob razmeroma visoki stopnji avtonomije. Pravočasen prehod iz mladosti v odraslost ni več pravilo.«

Srednja generacija se ob vsem tem pogosto čuti preobremenjeno ...

»To generacijo je nujno treba razbremeniti, kar bo mogoče z ohranjanjem zaposljivosti tako mlajših kot starejših. Srednja generacija pogosto že pri 40. letu starosti nima več možnosti zamenjave službe, ker so že prestari. To omahovanje glede starejših je čutiti na delovnih trgih tako pri nas kot po vsej Evropi, zato je treba ustvariti pogoje za uspešno enakopravnejše kandidiranje za delovna mesta. Možnost dela je treba dati tudi vitalnim, sposobnim in izkušenim upokojencem. Srednja generacija, ki nosi odgovornost za vzgojo in razvoj otrok, za napredek družbe, za bolne, je preobremenjena. Ne le, da se izčrpava, tudi svoje družbene vloge ne more odigrati dovolj učinkovito.«

Torej je stari vzorec upokojevanja preživel?

»Dejstvo je, da se bogastvo držav veča. Svetovni problem in problem pri nas je le distribucija tega bogastva. Vendar se zdi, da k nam, iz na primer skandinavskih držav, ni mogoče prenašati bolj socialno naravnanih načinov financiranja upokojevanja. Potrebno bo najprej spremeniti družbeno in politično vzdušje, ki ne bo produciralo tolikšnega števila obubožanih revežev, za katere ni izhoda v boljši jutri. Teh več sto tisoč je »nevidnih«, ker jim je postal le ponos na dosežke minulega dela in zato ne prosijo. Nimajo denarja za dodatno invalidsko-pokojninsko zavarovanje, za zdravljenje, za šolanje otrok. Začeti bo treba ustvarjati državni sklad pri SPIZ. Toda najprej mora delovati pravna država. Spremeniti bo treba zakonodajo tako, da bo prijaznejša za vse državljane. Vse dokazano tajkunstvo je državni denar in država naj ga nakaže temu skladu. Težko bo, izkoreninjali ga bomo le počasi. Tajkunstvo ima v Sloveniji že stoletno tradicijo. V vsem 20. stoletju se je kazalo v obliki »kraljev na Betajnovi«.«

Kaj vas torej najbolj skrbi?

»Prav malo je tistega, kar ostaja slovensko, ali bomo zmogli v boju za profit? Prenos spoznanj v dobrobit vseh državljanov ovirajo razni gospodarsko–politični lobiji. Nevarno je, če se politična moč brani s kapitalom. Aktualna politika mora najti moč za spreminjanje zakonodaje tako, da bo onemogočala bogatenje le najbogatejših. To je osnova socialne države, za spoštovanje človekovih pravic, za spodbudnejše ekološke pogoje bivanja.«