Pozabljeni Henrik Tuma

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. avgust 2008 / 06:00

Veste, kdo je bil Henrik Tuma (1858-1935)? Spominjamo se ga, ker je julija minilo 150 let od njegovega rojstva in zato, ker je kot politik in publicist ter kot alpinist in domoznanski pisec zapustil trajno sled v narodovem življenju.

Osnovno o njem si lahko preberete v uvodniku teh Snovanj. Tu pa se ga spomnimo še tako, da preberemo nekaj odlomkov iz njegovih planinskih spisov. »Imam v spominu iz tistih časov izlet na Sv. Ahac, 749 m; tam je lep razgled po Dolenjski, po Barju in proti Turjaku. Pot me je vedla čez Grosuplje, Ponovo vas, Ločnik in na vrh k cerkvici sv. Ahaca, kjer sem ležal ves popoldan ter užival prirodo in razgled. Potem sem krenil na Turjak, Raščico, Velike Lašče, Podpeč, Videm in Krko. Odšel sem bil od doma ob štirih zjutraj ter zaužil nekaj kozjega mleka. Na vrhu sem se precej zamudil, nisem pa hotel odstopiti od svojega potnega načrta; zato sem korakal brez prestanka, da si niti nisem privoščil kosila in sem le v različnih krajih mimogrede popil kozarec cvička. Iznad Krke vede s ceste bližnjica med grmovjem. Bilo je temno ob mlaju, pod seboj v dolini sem pa slišal lajati pse stražarje. Zanašal sem se na svoj izborni vid tudi v temi in na sluh, pa sem krenil kar naravnost skozi goščo. Zadel sem pravo smer in okoli desetih zvečer prišel na Krko, kjer sem videl luč v hiši nad mlinom. Bila je gostilna. Dobil sem gospodarja in gospodinjo pokonci, dva mlada, čvrsta, zdrava Dolenjca. Začudena sta me gledala. Hodil sem namreč, kakor reven dijak, v stari, obnošeni obleki, da sem napravil na vsakega vtis delavca vandrovca. Kot takega sta me tudi nekoliko odurno sprejela. Šele ko sem povedal, da sem študent in da si ogledujem Dolenjsko, sta postala prijazna. Gospodinja mi je napravila prav izdatno večerjo: juho z jajci, velik kos koštrunovega mesa in še večji kos domačega kruha. Seveda sem vse pošteno zalil s poličem vina in med tem gostiteljema pravil o turah, katere sem bil napravil po Istri in Dolenjskem. Verno sta me poslušala in kadar se je možu kaj čudno zdelo, je sunil svojo ženico pod rebra, pa vprašal: 'Ti, ali si slišala?' Dobil sem čisto ležišče v zgornji izbi in drugi dan skodelico kave. Plačal sem vsega skupaj za večerjo z vinom vred, prenočišče in kavo 64 krajcarjev, to bi bilo računano sedaj 20 din. Zdi se mi, da je bilo to najcenejše prenočevanje za dolge dobe mojega turistovanja. Drugi dan sem šel mimo rojstne hiše pisatelja Jurčiča na Muljavi preko Višnje Gore na Polico nazaj.« Se vam ne zdi, da bi bilo še danes lepo takole »vandrati« po slovenski deželi? Če je to sploh še mogoče?

Slovenske gore je Tuma doživljal na svoj in tedanjemu času posebni način. »Iz Savske doline se vzpenjajo Alpe, pogled ti strmi nad lepoto veličastne slike. Iz zelenega širnega dna se dvigajo čez zeleneče bukovje pobočja, snežni plazovi in snežine v nebotične vrhove. Kakor s tančico objema vrhove nebesna sinjina. Kakor bi kipela molitev zemlje v neskončnost vesoljstva! Kakor molitev ti sili svetli duh iz temne globine duše v vesoljnost! Stojiš sredi veličastva, sam del prirode.« Vzpel se je tako rekoč na vse vrhove Julijskih Alp, preplezal vse glavne stene, v glavnem sam in neustrašno. Ko je tako preplezal znameniti Ojcingerjev prehod Kugyjeve smeri v Montažu (Kugy ga opisuje kot pravo dramo), zapiše hladnokrvno, kar sledi. »Ker sem prepričan, da obstoji nevarnost v negotovosti in omahljivosti ali pa v organski napaki človekovi, zaradi tega ne priznavam opasnosti v tem, da človek stoji ali pleza nad prepadom. V tem oziru je zame plezanje v telovadnici ravno tako nevarno kakor v gorah. Treba vaje tam in tu in vaja dela človeka sigurnega v telovadnici in v gorah. Razlika je le ta, da v telovadnici ne deluje fantazija, ki se v gorah po gorostasni okolici razburja. Groza sama izhaja pa vedno le iz fantazije. V planinah se torej kakor v telovadnici prepuščam hladnemu razumu.« V tem pogledu je po mojem Tuma zelo blizu današnjim ekstremnim alpinistom. Sicer pa so mu bile gore telovadnica in šola duha obenem. (Vir: Henrik Tuma, Planinski spisi, založba Tuma, Ljubljana 2000.)