Prvi rokometni koraki (1)

Leta 1958 so bili v Škofji Loki storjeni prvi rokometni koraki, ki so predstavljali uvod v zelo ustvarjalen razvoj najbolj uspešnega gorenjskega rokometnega kolektiva, čigar primat drži še danes.

Takratni sekretar tovarne Motor (danes TCG Unitech-LTH) Andrej Levičnik, ki je bil osem let prej med soustanovitelji Rokometne zveze Slovenije, je nagovoril mladega Jožeta Stanonika, da poskuša tudi v Škofji Loki organizirati mlade za rokometrno igro. Slednji je iz Kranja, kjer je obiskoval tekstilno šolo, v Škofjo Loko prinesel tudi prvo rokometno žogo. Kmalu je bila sestavljena prva ekipa, ki so jo imenovali »motorjevci«, Rado Čuš, Lado Terkaj, Oto Hribernik, Polde Porenta, Tone Mulej in Andrej Levičnik. Občasno sta se jim pridružila košarkar Miloš Mitič in Janče Cerkovnik ter nogometni vratar Rajko Pretnar. Prve rokometne gole so zvarili delavci iz starih cevi centralne kurjave kar v tovarni Motor, medtem ko so bile odslužene stare nogometne mreže tudi dober pripomoček za začetek te atraktivne igre. Najprej so vadili in igrali prijateljske tekme v loški kasarni, kjer so bila igrišča najbolj primerna, nasprotniki pa vojaki, ki so služili vojaški rok. Nato pa so igrali še za loško gimnazijo ter na igrišču v Puštalu. Odigrali so tudi nekaj tekem zunaj Škofje Loke, še najbolj pa jim je ostala v spominu tekma v Medvodah jeseni 1958, ki so jo Škofjeločani izgubili z rezultatom 34:3. Zaradi odhoda večine škofjeloške ekipe k vojakom in odhoda Andreja Levičnika se je razvoj rokometa v Škofji Loki za nekaj časa ustavil.

Spoznanje - brez strokovnih kadrov ne bo šlo

Drugo resnejše razvojno obdobje škofjeloškega rokometa se je nadaljevalo v letu 1963, ko je tedanji profesor telesne vzgoje Franc Kalan poslal na rokometni tečaj za trenerje v Rovinj še ne šestnajtletnega gimnazijca Rada Ojdaniča. Ta je v gimnazijskem športnem krožku zbral nekdanje igralce, prijatelje in znance, ki so bili takrat pripravljeni svojo odvečno mladostno energijo namesto v slaščičarni Homan ali na kopališču v Puštalu porabiti na rokometnem igrišču. Tako je bila sestavljena ekipa druge generacije rokometašev, ki so že pod strokovnim vodstvom razvijali rokometno igro. To so bili: Rade Ojdanič, Mičo Ojdanič, Miro Pinterič, Brane Pinterič, Jože Galof, Milan Emil Koplan, Jože Stanonik, Matjaž Eržen, Andrej Žargi, Jože Kosec, Franc Podnar, Brane Mladenovič, Dušan Šajna, Avgust Babnik, Marjan Koželj, Brane Koban, Anton Koban in počasi so se jim priključili tudi drugi.

Loška vojašnica kot družinska naveza

Pomembno razvojno vlogo za napredek škofjeloškega rokometa je imela loška kasarna. Komandant kasarne Jovo Ojdanič s sinovoma Radovanom in Mičom so sooblikovali današnjo rokometno podobo. Jovo Ojdanič je kljub strogemu vstopnemu režimu v kasarno omogočil mladi rokometni ekipi iz Škofje Loke (v kateri sta vidno vlogo imela tudi oba njegova sinova) treninge in igranje na takrat zelo moderni betonski površini, tokrat s pravimi goli in mrežami. Mladi rokometaši so igrali večinoma z že uveljavljenimi jugoslovanskimi rokometaši, ki so služili vojaški rok v Škofji Loki. Seveda je bil to razlog seriji porazov, ki pa si jih mladi rokometaši iz Škofje Loke niso vzeli preveč k srcu, saj jih je po tekmah vedno čakal pravi vojaški pasulj. V tem obdobju so Škofjeločani že igrali serijo tekem zunaj Škofje Loke, v Medvodah, Žabnici in Kranju.