Zakon težnosti

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Četrtek, 21. junija 2007

S Tejo sva se smejali precej naglas, vsekakor pa tako naglas, da so sestre prišle za vsak primer preverit, kaj se dogaja, (da se nama ni morda zmešalo). Lahko rečem, da jih je najina korajža presenetila, saj so na oddelku 200 bolniki prej slabe volje in zaskrbljeni kot razpoloženi.

Se razume, smejala sem se načrtno, z namenom. Najprej sem se smejala prisiljeno, potem sem se smejala Teji, Teja pa meni, na koncu sem se smejala iz srca. Kratko malo sem bila vesela, da se je začelo tudi konkretno zdravljenje, da se zaradi kemoterapije moje življenje ni ustavilo, da se svet vrti naprej in jaz se vrtim z njim, da sem bogatejša za novo, pozitivno izkušnjo. Večje sreče, kot je živeti, si v tem trenutku ne znam zamisliti.

Pravzaprav sem s smehom razbremenila svojega duha ali, kot pravi Florence Scovell Shinn v knjigi Igra življenja in kako jo igrati: »Ko človek spozna svoje sposobnosti in delovanje duha, bi rad našel hiter in lahek način, kako v podzavest vtisniti dobro. Samo razumsko poznavanje Resnice namreč ne daje rezultatov. Najlažjo pot zase sem odkrila v odložitvi bremena. Neki metafizik je to razložil na ta način: Edina stvar, ki daje težo stvarem v naravi, je zakon težnosti. Če bi kamen lahko dvignili visoko nad planet, bi bil brez teže. To je imel v mislih Jezus Kristus, ko je rekel, moj jarem je lahek in moje breme je sladko. Premagal je zemeljska nihanja in deloval v sferi četrte dimenzije, kjer obstajajo le popolnost, dovršenost, življenje in sreča. Rekel je: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste oteženi, in jaz vam bom dal počitek; vzemite moj jarem nase, kajti moj jarem je lahek in moje breme je sladko. /…/ To naznanjuje, da je nadzavest (ali Kristus v človeku) tisti predel, ki bije človekove boje in ga osvobaja skrbi, bremen. Se pravi, človek krši zakon, če nosi breme sam. Breme so neprave misli ali stanja, ki imajo korenine v podzavesti. Skoraj nemogoče je doseči kateri koli napredek, če podzavest usmerjamo z zavestjo ali z razumom, saj je razum (intelekt) omejen s svojimi lastnimi predstavami in poln dvomov in strahu. Kako pametno je torej skrbi in težave naložiti nadzavesti (ali Kristusu v človeku), kjer postanejo lahke in se porazgubijo v prvotni neobstoj.«

No, če je že tako (in verjamem oziroma verujem, da je natanko tako in nikakor drugače), da je mogoče skrbi in bremena, ki človeka skrbijo in težijo, preložiti na Kristusova ramena, potem mu z največjim veseljem prepustim svojega Tončka oziroma Toneta; medtem ko sem skrajno brezbrižno vlekla vase cigaretni dim in svinjala svoja pljuča s katranom ter se za vsako figo sekirala in se prepuščala stresu, je namreč komaj opazni Tonček zrasel v pravega korenjaka. (Se nadaljuje.)