Sedmica: Milijarda, vržena skozi okno

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 25. julij 2008 / 06:00

Leto je naokrog in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je pred domačo javnost spet postavilo ogledalo, s pomočjo katerega lahko državljani in državljanke, davkoplačevalke in davkoplačevalci, (volivke in volivci) ocenijo delo države in državnih organov v preteklem letu. Govorim o rednem poročilu državnega pravobranilstva za leto 2007, ki so ga mediji, tako kot v preteklih letih, tudi tokrat stoično prezrli. Moram dodati, žal, da je poročilo dragocena zbirka napak, nestrokovnosti in neodgovornosti oziroma pišmeuhovstva države in njenih uslužbencev. Pri tem je treba priznati, da je bilo preteklo leto vendar nekoliko boljše od prejšnjih, prva vrsta napak in drugih nerodnosti na državni ravni, pa je bila tudi lani rezervirana za sodnike in policiste; za njimi je mogoče v ogledalu opaziti izjemno pisano druščino vpletenih v spor med državo in njenimi podaniki. Na zatožni klopi sedijo celo medvedje, za katere (posredno) odgovarja država.

Lani so stvari, o katerih teče beseda, stale tako, da je bila naša ljubka deželica pod Alpami s strani njenih deželanov in pravnih oseb tožena za vrtoglavih trinajst in pol milijarde evrov, kot tožnica pa država od svojih državljanov in pravnih subjektov terja pogojno rečeno skromnih devetinsedemdeset milijonov evrov odškodnine. (Gre za nove in stare, pomeni nerešene zadeve.) Ne glede na to, da je država v primerjavi z državljani in pravnimi osebami v sodnih sporih uspešnejša (v rešenih zadevah je država povprečno uspešna v višini enainsedemdeset odstotkov tožbenih zahtevkov, oškodovanci, ki tožijo državo, pa le v višini devet odstotkov), bo država s tega naslova skozi okno vrgla najmanj milijardo evrov. Pri čemer je, kajpada, treba poudariti, da država milijarde evrov, ki jo bo tožnikom prej ali slej plačala, ni zaslužila s svojimi žulji, pač pa z žulji davkoplačevalcev.

Slaba stran državnega proračuna so odškodninski zahtevki zaradi neizplačanih obveznosti države, ki skupaj znašajo vrtoglavih enajst milijard in štiristo milijonov evrov. V pravdnih zadevah mečejo denar davkoplačevalcev skozi okno sodniki (v prvi vrsti z naslova sojenja v nerazumno dolgem roku), policisti, inšpektorji in vsi tisti, ki svoje državne službe bodisi ne jemljejo dovolj resno bodisi ji strokovno niso dorasli. Šolski primer vandalizma državnih uslužbencev je, denimo, policist, ki je na delovnem mestu (na konto davkoplačevalcev) nekoga tako močno brcnil v glavo, da ga je oslepil na eno oko.

Cvetka zase so izvršilni predlogi zoper slovensko državo v skupni vrednosti enaindvajset milijonov evrov. Analiza pregledanih zadev kaže, da se zadeve nanašajo na izterjavo neplačanih računov za najemnine, telefonske storitve, vzdrževanje nepremičnin, odvetniške stroške za zastopanje delavcev ministrstva in tujcev v kazenskem postopku, situacijo za gradbeno delo, obresti od prepozno plačanih računov, terjatve iz naslova zapadlosti in neizpolnjenih obveznosti na podlagi pravnomočnih sodnih odločb. Povedano drugače, ne le njeni uslužbenci, tudi država kot takšna oziroma vlada se vede neodgovorno, pišmeuhovsko. Pri čemer je treba posebej poudariti, da še zdaleč ne gre le za aktualno, pač pa za vse dosedanje slovenske vlade. Vsekakor je čas, da naredi prihodnja vlada, katera koli že bo, tem slabim razvadam in navadam enkrat za vselej konec.