Otroška peresa

Kaj je sreča?

Sreča bi bila, če bi mamica na lotu zadela.

Potem ne bi več v službo hodila

in bi ves čas samo meni namenila.

Sreča bi bila, če bi se mi skrita želja izpolnila

in bi sestrico dobila.

Sreča je, ko me stric s traktorjem pelje

in reče, če greva v Celje.

Sreča je, če nas babica na kosilo povabi,

saj kuha bolje kot moja mami.

Sreča je, da sem včeraj božala telička,

saj doma ne vidim drugega kot ptička.

Manca Jerala, Kranj

Nočna samota

Sedim na okenski polici in opazujem nebo.

Poslušam.

Noč je tiha in topla,

jaz pa spet nemirna.

Piš vetra mi poboža obraz.

Moj obraz je resen in žalosten.

Sem res zamudila vlak?

Vlak nočnega življenja.

Vsa ta leta sem kot pridna punčka čepela doma.

Mislila sem, da bom že še uživala, ko se osamosvojim.

Ampak, družina bo vedno nekje v meni,

tudi ko bom daleč stran.

Vedno bom imela slabo vest, da sem jih zapustila.

A moje življenje je samo moje.

Živeti je moja pravica.

Za vse sem tako zelo nezanimiva.

Nikamor ne grem, zapiram se v svoj svet.

Ampak ne, nisem čudna.

Le drugače živim.

Pomembna mi je poezija,

domišljija, knjige, sonce na nebu.

Cenim majhne stvari,

ne potrebujem njihovega žura v disku, alkohola ali mamil.

Želim si miru, svoje pesmi, svojo dušo.

Vem, da sem dobra taka, kakršna sem.

A zanje sem čudna.

Tudi prav!

Zame so pa oni čudni.

In spet sedim tu in ne spim.

O marsičem razmišljam in z nočjo šepetaje govorim.

Katja Kožuh, Škofja Loka