Njena pot

Življenjska zgodba Ivanke Tratnik iz Žirov

Ko so se pripeljali na kovačijo, ki je bila del velike kmetije, ujetnikom dajo jesti: krompir in mast. Jedli so in jedli in ko je gospodinja že tretjič prinesla na mizo, so še zmeraj tlačili vase, potem pa jih le opomnijo, da to pa ne bi bilo dobro, ker lahko da želodci ne bi zdržali.

Gospodar Thede je bil radoveden, od kod so in ko jim Janez pokaže na zemljevidu Ljubljano, poznavalsko prikima, in reče, aha, Srb.

»To pa mojemu možu nikakor ni dišalo, da bi ga kdo imel za Srba. Na vse mogoče načine jim je potem dopovedoval, da je Slovenec in da bo to tudi ostal. Spraznili so staro hišo in v njej so potem ujetniki živeli. Celo vojno so se imeli zelo dobro, Janez se je navadil kovaškega dela, naučil se je nemščine, gospodinja jim je veliko in dobro kuhala. Le pri mizi z domačimi niso smeli jesti, ker oblast tega dovoljevala. Nekoč, ob veliki noči, pa so vseeno kršili predpise in ob pojedini ter belem kruhu jih preseneti gestapovec, ki je delal kontrolo. Gospodar se mirno dvigne in reče, vsi delamo, vsi jemo. Imeli so še to srečo, da so ozemlje ob koncu vojne zasedli Angleži, ki niso bili krvoločni kot Rusi. Pa se je potem vse srečno izteklo,« je pripovedovala Ivanka.

Še po vojni sta Janez in Ivanka večkrat obiskovala družino Thede. Vsa leta so ostajali v pristnih prijateljskih stikih. Še danes se, vsaj enkrat na leto, oglasijo tudi otroci iz družine Thede v Sloveniji.

»To povem zato, ker med ljudmi še zmeraj velja prepričanje, da so bili vsi Nemci, brez izjeme, zveri. Pa ni res. Z mojim Janezom so zelo lepo ravnali, in ko se je po vojni vrnil domov, so mu dali za popotnico toliko stvari, da jih je komaj prinesel. Si predstavljate, kakšne vrednosti je bil takrat brivski aparat pa fotoaparat, da o kavi ne govorim? Marsikatera ženska bi dala dušo za požirek. /smeh/ V petdesetih letih je bil Janez eden redkih, ki je imel fotoaparat in zato je fotografiral marsikateri dogodek, ki bi drugače utonil v pozabo. Velikokrat so ga vabili k skakalnici, kjer so se po belih strminah spuščali pogumni fantje iz Nove vasi.«

Ivanko tudi vprašam, kako se je Janez razumel s Srbi, s katerimi je bil v ujetništvu.

»Zelo dobro,« odgovori.

»Med njimi je bilo veliko nepismenih in Janez jim je pisal pisma. Zmeraj pa se mu je zdelo čudno, ker so prilagali pozdrave le za otroke in starše, za ženo nikoli. Pa je včasih kar sam dopisal, da ženo pa objemajo.«

Povedala je še to, da se je Janez vrnil domov šele konec leta 1945, ker je želel še malo zaslužiti, in pri družini Thebe se je tako ali tako dobro počutil. Prijatelji, s katerimi je skupaj začel kalvarijo v Franciji, pa so se, zaradi domotožja, predčasno vrnili domov, šli k domobrancem in potem svoja življenja žalostno končali v breznih kočevskih gozdov …

Kljub skrbem, ki jih je imela zaradi njega, pa je bila ob njegovi vrnitvi domov, nanj malo huda.

»Nič mi ni pisal, mene pa je nenehno skrbelo,« je rekla malo v zadregi.

Za fante, ki so bili doma s Svetih Treh Kraljev, Lavrovca in drugih vasi tam okoli, je bilo po vojni zelo težko. Na domovih so ostale le ženske, kajti večina moških je bila pri domobrancih, te pa je oblast tako ali drugače pomorila.

»Janez in njegov brat, ki je bil gluh, sta bila ena redkih. Nekoč je prišel neki terenec in je Janeza postavil pred zid in mu rekel, da mora »poslušat«, kaj se bo govorilo med ljudmi. Pa iz te moke ni bilo kruha. O, kako so nas šponali, to je težko povedati! Nekoč smo se naučili igrati Verigo. Pripravimo klopi in prostor v gostilniški sobi. Že se našminkamo, pa vdreta v sobo dva oznovca iz Rovt v gostilno in nas razženeta z besedami, banda farška, golazen. Niti pomislili nismo, da je igra prepovedana samo zato, ker jo je napisal Finžgar …«