Brezpotje v naročju Špika

Kurji vrh (1762 m) - Osamljeni vrh na robu Martuljkovih velikanov nam nudi čudovit razgled. Za vzpon nanj se je potrebno malce potruditi, predvsem pa je nujna dobršna mera smisla za orientacijo.

Vrhove, na katere ne vodi nobena označena pot, kjer je treba imeti malo boljši smisel za orientacijo, je najbolje odkrivati skupaj z ljudmi, ki goro poznajo. Običajno so to domačini. No, in na naš današnji vrh sem se pred nekaj tedni povzpela s skupino, kot smo ji sami rekli, skupina »enajstih kokoši in enega petelina«. Ni čudno, saj smo šli na Kurji vrh.

Kurji vrh je do temena porasla gora, ki zaključuje verigo Martuljkove skupine. Vzpon nanj ni veličasten gorniški uspeh, a razgled z njegovega temena je ravno to.

Zapeljemo se do gostišča Jasna, kjer začnemo z vzponom. Nasproti parkirišča, ki je na desni strani cestišča, je asfaltirana cesta, ki vodi mimo vikendov. Vzpnemo se po omenjeni cesti in nadaljujemo naprej po makadamu, ki mu vztrajno sledimo, dokler ne pridemo do grape, ki jo označuje ogromna skala. Po levi strani se vzpnemo ob grapi, kjer lovska potka zavije levo v gozd. Pot se strmo vije v okljukih skozi gozd. Hitro pridobivamo na višini in tam, na enem od okljukov, se pred nami pokaže mogočni gorenjsko-primorski kolos, v podobi Prisojnika. Sčasoma se pot rahlo "vnese", a kmalu nam spet poskoči utrip. Potka oz. lovska stezica je dokaj lahko sledljiva, potrebno pa je biti zelo pozoren. Na gozdnati ravnici boste na skali lahko opazili markacijo PP, ki označuje znamenito prečenje Planica-Pokljuka. Od tod naprej je pot vse bolj naporna in vse bolj strma. Smreke zamenjajo macesni in pritlikavi borovci. Rušje, tik pod vrhom, vzpon še rahlo oteži.

Vrh Kurjega vrha je travnat in razgleden, saj se nam pogled ustavi na koloseju Martuljkovih gora. Poleg njega sta Rigljica in Rušica, zadaj, sicer se jih ne vidi, pa Frdamane police. Sledi božanska piramida Julijcev, petelin omenjene skupine, Špik. Prepričana sem, da se boste pogledov naužili v miru, saj je Kurji vrh zelo osamljen.

Če vas pri Jasni čaka avta, je nujno potreben sestop po poti vzpona. Druge poti na kranjskogorsko stran ni. Če pa ste se logistično dobro organizirali, pa iskreno priporočam sestop proti Gozd-Martuljku.

Z vrha sestopite po grebenu v bližnjo škrbino, kjer se levo, skozi zagruščen žleb spustite na melišče v zatrepu. Od tod se bo pod vami lepo pokazala Planina Jasenje, kjer si boste v brunarici pri Ingotu lahko privoščili čudovit obrok; kislo mleko in žgance na primer. Izpod ostenja vas bo morda opazoval kakšen razigran gams. Na koncu melišča pod Rigljico pot zavije v gozd in spustite se do lovske koče, ki zre v samo ostenje Špika. Dosežete markirano pot, ki vodi do Bivaka pod Špikom. Udobna gozda steza vas pelje mimo Izvira pri Mrzlih vodah. Omenjeni izvir vre izpod skal, se igrivo preliva preko skal, poraščenih z mahom. Letos je izvir zelo močan in peneča se voda ponuja prijetno osvežitev. In vsak požirek mrzle studenčnice še kako prija. Uh, ne vem, če je v tej večni senci kakšna voda topla, zato previdno, da ne staknete angine! Prečite gozd. Priključite se markirani poti, ki vodi do Zgornjega Martuljkovega slapu. Roko na srce; na tej poti smo tisto nedeljo srečali prve planince. Živahno, kot vedno, pa je bilo v brunarici pri Ingotu, kjer se lahko okrepčate s kakšno okusno enolončnico, ki je bila skuhana na odprtem ognjišču, ali pa kislim mlekom in žganci. Pa še kakšen domač sok pokusite.

Sledil bo še zadnji del spusta do Gozd-Martuljka, mimo Spodnjega slapu. Upam, da boste uživali, tako kot sem jaz.

Nadmorska višina: 1762 m

Trajanje: 6 ur

Višinska razlika: 953 m

Zahtevnost: 5 zvezdic