Njena pot

Življenjska zgodba Ivanke Tratnik iz Žirov

Ko je njen brat Tone odšel k vojakom, se je odločil, da gre s še nekaterimi prijatelji v tujino, v Francijo. Tam so dobili delo v gozdu, kjer so tesali drevesa.

O tem obdobju svojega življenja je bolj malo pripovedoval, saj je bil tudi sicer bolj redkobeseden.

»Spominjam pa se, ko je pravil, da so nekoč našli v kruhu miško, ki jim ga je, visoko v planine, vozil pek iz doline. To je golcarje razjezilo, in so tak kruh odpovedali. Pek je bil zato zelo nesrečen, celo jokal je, saj je takrat v celi Evropi vladala kriza in vsakemu se je šlo za zaslužek. Kmalu po tistem so naši fantje odšli za delom v Nemčijo. Po nekem naključju so se znašli v ruskem delu Berlina. Tam so tudi dočakali vojno. Delali so v tovarni, kjer se je Tone seznanil z električnimi napravami. To mu je pozneje še prav prišlo, saj je bil po vrnitvi domov vse do upokojitve električar. Ravno pod njihovim stanovanjem je bil bunker, v katerem so se skrivali Nemci. Rusi so jih, ko so vkorakali v Berlin kot zmagovalci, vse do zadnjega, dobili in potolkli. Tone je v paniki zagrabil šuštarski stol in stekel z njim na cesto. V sobi je imel še več drobnarij, ki jih je kupoval zato, da jih odnese domov. Ko je bila nevarnost mimo, se je s prijatelji vrnil, toda vse, kar so leta in leta šparali, je bilo pokradeno in razbito. S tresočim glasom pa nam je pripovedoval tudi o tem, kakšni divjaki so bili Rusi, kako so posiljevali ženske. Še potem, ko je bil spet doma, se je najbolj bal tega, da bi Rusi po vojni dobili moč tudi v Jugoslaviji … Rekel je, da so žensko, ki so jo ujeli, naslonili na steno in ji naredili silo. Nihče se ni oziral na to, da je bilo okoli njih polno ljudi …«

Svoje znanje o elektriki pa je prostovoljno unovčil takoj po vojni, ko so po Lavrovcu napeljevali elektriko.

»Še istega leta, jeseni 1945, je zbolel oče in kmalu umrl. Pa tega sploh ne bi bilo treba, saj se je, prvič v njegovem življenju, dogajalo, da je bilo tobaka na pretek. Bil je namreč strasten kadilec. Umrl je čisto po neumnosti. Ko smo mlatili žito, nam je bilo silno vroče, saj je bilo treba gepl ročno vrteti. Bilo mu je vroče, pa se je šel močit pod mrzlo vodo h koritu. Čez nekaj dni ga je začela neznosno boleti glava. Vse noči je hodil po hiši in tarnal. Ko so postale bolečine neznosne, smo tekli po dr. Bernika. A ko je videl, kako je z očetom, je zmajal z glavo in dejal, da ne more nič pomagati, ker se penicilina ni dobilo drugod kot v Angliji. Dal mu je le injekcijo za lajšanje bolečin. Pri komaj 59 letih je potem umrl za meningitisom.«

Po njegovi smrti se je Ivanka vrnila domov, brata Jožeta so poklicali k vojakom v Makedonijo.

Svojega moža Janeza je spoznala, ko je služila pri Brencetu. Takrat je za njo hodil že en Rovtar, a Ivanki ni bilo kaj prida zanj.

»Sestra Štefka, ki je bila še večji tur od mene, se je zmeraj norčevala, da je ta Rovtar tak kot hrastov štor. O, kako se mi je zdelo zamalo! In zato sem se mu začela izogibati. Takrat so velikokrat prirejali plese. Enkrat me povabi en dolinski. Do sedmih sem lahko, potem pa moram iti v štalo molst, sem mu rekla. Po plesu me je pospremil, ampak sem ga na pol poti nagnala nazaj, ker nisem želela, da bi ga videla gospodinja, ki je bila zelo pobožna in za ljubezenske zadeve ni imela preveč posluha. Žal je potem prišla vojna, njega so poslali k vojakom v Sisak. Moram reči, da sem mu zelo pogosto pisala, on pa meni. Tam so jih zajeli Nemci in jih potem odvlekli v Maribor. To se je zgodilo leta 1939. Kar nekaj tednov so čemeli v barakah. Hrane so imeli komaj kaj. Nekaj jih je celo umrlo od lakote. V pismu mi je napisal, da je bil tako švoh, da še po stopnicah ni mogel. Še pred začetkom vojne so jih odpeljali v Nemčijo, v logor. Tam se je javil na vsako delovno akcijo, četudi so ujetniki razvažali gnojnico po poljih, da je le dobil malo večjo porcijo hrane. Imel je srečo, da je bil po poklicu kovač, saj so ga kmalu napotili k bližnjemu obrtniku. Ta je prišel ponj z avtom in ker Janez ni znal jezika, je le slutil, da »komm, komm« pomeni nekaj takega kot pojdite z menoj.«