Vilno

Klemen Pisk nam je bil doslej poznan predvsem kot pesnik in glasbenik. Junija 2008 pa je pri založbi Nova revija izšla knjiga novel in kratkih zgodb z naslovom Pihalec. Objavljamo odlomek iz zgodbe Vilno.

Saj skorajda ne bi mogel verjeti očem, če si jih ne bi dodobra pomel in se ovedel. Moj nekdanji učitelj tehnične vzgoje je stopil v sobo. Nisem ga videl že dvajset let, zdaj pa sva se srečala celih tisoč štiristo osemdeset kilometrov od doma (cestne razdalje). Toda jaz sem slutil Markiča že dalj časa. Kar vedel sem, da se bo prej ali slej pojavil, imel sem videnje, da bo Markič kmalu napočil. In vedel sem, da mora priti, kajti obetal se je in napovedoval, bil je pravzaprav namignjen in metaforično skrit za grmom, kot nekakšna tiha aluzija, ki samo tuintam pokuka iz umetniškega dela. Prikazoval se mi je, ne samo v snu, temveč vselej, kadar sem se lotil česa tehnično zahtevnega. Ko sem menjal počeno gumo, me je njegov namišljeni sanjski glas učiteljsko bodril, svetoval mi je, kako moram ravnati z dvigalko in kam jo moram namestiti. Ko sem sestavljal stol, mi je pomagal razvozlati zapletena navodila, opozoril me je na nekatere nepravilnosti in mi predlagal drugačno, boljšo rešitev glede nekega težje namestljivega vijaka. Ko sem postavljal šotor, mi je pridržal podporne palice, da sem lahko spokojno zabil kline. Ko sem nameščal verigo na kolesu, je preveril, ali se je dobro usedla na zobnik ... A to so bili le prividi in prisluhi. Zdaj pa je prišel in se razodel v vsej svoji fizični navzočnosti. Markič je resnično bil v sobi. In bil je in stal je in se premikal in gojil hladnokrvno obrazno mimiko, povsem enako kot pred dvajsetimi leti. Kakor da bi ga nevidna sila dvignila izza domačega ponka in ponesla na sever, v divje litvansko močvirje.

»Zdaj se več ne boste mogli izgovarjati, da ga ne poznate, gospodična Olšauska,« se je zasmejal Algirdas. »To je on! To je Markič!«

Potem ko je Markič poljubil roko Agnieški, kar se mi je zdelo v precejšnjem neskladju z njegovo preprosto tehnično naravo, se je obrnil proti meni in se zazrl. Pomolčala sva. Nič drugega nama v tistem neponovljivem trenutku ni prišlo na misel kot pomolčati in se zazreti.

»Prihajata k sebi,« je Agnieški razložil Algirdas. »Po vseh teh letih srečati nekoga, to je, kako naj rečem, romantično.«

»Gospod učitelj, gospod učitelj Markič!« sem se po nekaj trenutkih lirične molčečnosti vendarle opogumil. »Presrečen sem, ker ste se pojavili. Odkar ste izginili iz mojega življenja, se je moja ročna spretnost precej poslabšala. Ko mi je šlo najbolj za nohte, sem vas vedno priklical v spomin in si predstavljal, kako bi v tisti situaciji ravnali vi, ki ste vedno poznali rešitev.«

»Kaj mi niste nekoč rekli tovariš?« se je hladnokrvno nasmehnil Markič. »Zdaj pa – gospod učitelj, lepo vas prosim.«

»Že že, a zdaj so drugi časi. Tudi vi ste me nekoč tikali.«

»Lahko se tudi onikava, če gospod tako žele.«

»Raje ne, onikanje je že izumrlo,« sem rekel. »Povejte, gospod Markič, kako ste kaj vi in vaši tehnični svinčniki, kaj je z brusi? Vaš domači ponk še vedno stoji?«

»O, lepo vas prosim,« se je hladnokrvno nasmehnil Markič. »Vi pa res niste spremljali mojega dosedanjega dela. Tehnika je zame preteklost. Že pred desetimi leti sem dokončno opravil s kotirnimi črtami. Svoj domači ponk pa sem tudi prodal. Zdaj se ukvarjam z jezikoslovjem.«

»Markič je eden glavnih indoevropeistov današnjega časa!« je ponosno rekel Algirdas in potrepljal Markiča po rami.

»V Litvo sem prišel raziskovat ostaline dvojine v nekaterih žemaitskih narečjih!« je resno dejal Markič. »Dovolj je bilo otročadi po osnovnih šolah. Zdaj imam akademske ambicije.«

»Markič piše svoj drugi doktorat iz baltoslovja,« je dodal Algirdas.

»O, saj ne morem verjeti!« sem vzkliknil, kajti nisem mogel doumeti, da je moj nekdanji učitelj tehnične vzgoje postal baltoslovec.

»Ne moreš verjeti? Počakaj, počakaj!« je rekel Algirdas. »Markič, sklanjaj osebni zaimek v dvojini!«

Markič je ustrelil kot iz topa: »Mudu, mudvieju, mudviem, mudu, mudviem, mudviese!«

»Si slišal? Markič, spregaj v pogojniku dvojine glagol nesti!«

»Neštuva, neštuta, neštu.«

»Markič, tvorni deležnik sedanjega časa!«

»Tvorimo ga s pripono –nt-!«

»Markič, trpni deležnik prihodnjega časa!«

»Busimas, busimo, busimam, busima, busimu, busimame!«

»Markič, kaj pa ortografija?«

»Pred ki ko ker da če vejica skače!«

So ljudje, ki bodo zame vedno nedosegljivi. Če sem nekoč v Markiču videl tehnično podkovanega strokovnjaka, me je tokrat prekosil na tistem področju, za katerega sem bil prepričan, da ga resnično obvladam – v jezikoslovju. Četudi sem se še tako izobraževal in sem ure in ure analiziral sklanjatvene in spregatvene vzorce, pa sem bil v primerjavi z Markičem le navaden piflar, ki ni zmožen poglobljene znanstvene sinteze in niti enega piškavega doktorata ne zmore sestaviti iz kopice podatkov, ki jih poseduje. Sram me je bilo, znova me je bilo sram, tako kot pred dvajsetimi leti, le da tokrat ne zaradi ročnih, temveč umskih sposobnosti. Markič je genij in nikoli mu ne bom dorasel.

»Občudujem vas,« sem rekel. »Zdaj še mnogo bolj kot prej! Toda ali ste res opustili vse vaše nekdanje konjičke? Nekoč ste dejali, da si življenja ne znate predstavljati brez Življenja in tehnike!«

»Ha,« se je hladnokrvno zasmejal. »Na Življenje in tehniko sem se nehal naročati že pred desetimi leti. Zdaj se naročam na čisto druge revije: Indouralica, Baltoslavica, Baskogalica, Keltoferica, Srbolužica.«

»Katera revija vam je pa najbolj všeč, če smem vprašati?«

»Srbolužica.«

»Aha, se mi je kar zdelo. Meni tudi.«

»Ja, lepo je ilustrirana.«

»Tudi jaz vas vse bolj občudujem, gospod Markič,« se je po dolgem času oglasila Agnieška. »Pred petnajstimi minutami si še nisem znala predstavljati, da bi zapela pesem o vas, toda zdaj si to celo močno želim. Vi ste res vredni ubeseditve in uglasbitve. Če je kdo tega vreden, potem ste to vi.«

»Saj sem vam rekel,« je veselo pokimal Algirdas. »Jaz natančno vem, komu želim posvetiti pesem in kdo si to sploh zasluži.«

»Meni boš posvetil pesem?« se je začudil Markič.

»Komu pa naj jo posvetim, če ne tebi? Ali naj jo posvetim Anne Sophie Mutter? Saj nisem Penderecki.«

»Pa naj bo. Pa jo posveti meni.«

Algirdas je sedel za klavir in vneto začel skladati, mi pa smo lahko le obnemeli in občudovali dejavnega umetnika. Preigraval je lestvice, preizkušal različne kombinacije akordov, si mrmral melodične linije, vse bolj zapletal skladbo. Težko bi rekel, da je bilo v tej skladbi karkoli izrazito popevkarskega, Algirdas je navsezadnje pripadal dodekafoničnim avantgardistom. Poslati takšno skladbo na evrosong bi se morda komu zdelo čudaško, a vendar ... evrosong se je moral preroditi, potreboval je osvežitev, neko šokantnost, ki bo zaprla usta piscem preprostih viž in bo na piedestal končno povzdignila Umetnika. Nekoga, ki bo prihajal iz sveta resnične glasbe in resničnih notnih zapisov. Slišanih je bilo že ničkoliko plagiatov, kradlo se je podolgem in počez, vzdolž in povprek, navpik in vodorav, pošev in cikcak, naokrog in na kvadrat. Evrosong ne le da ni imel ničesar skupnega z glasbo, bil je zločin proti človeštvu, nekaj takega kot holokavst ali abortus. In le Algirdas bi ga lahko očistil pregrešnosti. S poglobljenim pristopom do glasbe bi mu lahko povrnil ugled, iz bogokletnosti bi ga dvignil na raven simfonije.