Ljubo doma, kdor ga ima

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Sreda, 20. junija 2007

Glavna sestra oddelka 200 me sprejme z besedami: »Ljubo doma, kdor ga ima, a ne gospa Smolnikar.« Dobrodošlica me prej zmede kot potolaži. Ne vem, kaj naj si mislim. Dom dojemam kot ograjen topel prostor, ki si ga delim z meni najdražjimi ljudmi tega sveta, kot prostor, iz katerega vsak dan odhajam, a ga nikoli ne zapustim, kot prostor, v katerega vsak dan znova in znova vstopam in v katerega se vse življenje vračam, kot prostor, v katerem sem nedotakljiva in močna, kot prostor, v katerem smem biti krhka, dom razumem kot arhitekturo, ki sem jo napolnila s svojo dušo, kot arhitekturo, ki odseva moj značaj, moj temperament. Kje za vraga naj torej iščem stičišče med bolnišnico in (mojim) domom, med enim in drugim prostorom, med enim in drugim pojmom, med eno in drugo arhitekturo? Odgovor je na dlani: stičišče je skrb za moje zdravje, za moje življenje. Resnica je, da zdravstvenemu osebju bolnišnice Golnik zaupam toliko, kot svojim domačim in v tem smislu je Golnik moj dom; dom, napolnjen s toplino, s prijaznostjo in z domala nadnaravno požrtvovalnostjo medicinskih sester in bratov z oddelka 200. »Hvala za dobrodošlico,« odvrnem sestri.

Po manjšem incidentu na hodniku z eno od oddelčnih zdravnic (Jaz: »Gospa doktor, smem«, gospa doktor me sredi stavka prekine: »Ne vidite, da sem na viziti«, zdaj gospo doktor sredi stavka prekine Bojan: »Samo to bi rada vprašala«, na potezi je spet gospa doktor, ki Bojana kar se da zviška in sredi njegovega stavka vpraša: »Kdo ste pa vi?« Bojan ji ne ostane dolžan in ji prav tako zviška servira: »Kdo ste pa vi?« Zdaj vskoči glavna sestra, ki incident pripiše moji začetni nervozi, s čimer pa se sama, kajpada, ne strinjam, saj se ne čutim prav nič nervozno) se z Bojanom usedeva v sprejemnico in čakava na dr. Aleša Rozmana, ki me je na zdravljenje na Golnik pravzaprav povabil.

»Gospa Smolnikar,« me po kratkem čakanju nagovori mlad moški v beli zdravniški uniformi. »Doktor Rozman?« Z zdravnikom si podava roki in si izmenjava nasmeh. Predstavim mu še Bojana, nakar vsi trije sedemo in začnemo pomenek.

Sama sebi se po tihem čudim in se sprašujem, komu se imam zahvaliti za neizmerno srečo, ki me v tem življenju spremlja in varuje domala na vsakem koraku? Vzemimo dr. Aleša Rozmana, ki bo v prihodnjih dneh, tednih, mesecih in letih, skrbel in bedel nad mojim zdravjem. V trenutku, ko me je ta prijazni mladenič ogovoril z nenavadno sproščenostjo in z nasmehom, kar vse mi je ulilo dodatno mero optimizma, sem ga začutila in sprejela kot svojega dobrega prijatelja, ki mu smem brez zadržkov zaupati; ne le svojega življenja, pač pa tudi svoj pogled na svoje življenje in na poti ter stranpoti, ki jih poznam in za katere vem, da vodijo k mojemu zdravju. (Se nadaljuje.)