Razglednik na nekdanji meji

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / četrtek, 26. junij 2008 / 06:00

Matajur (1642 m) - Mejna gora med Italijo in Slovenijo je čudovit razglednik. Obenem se je tukaj pisala zgodovina prve svetovne vojne. Gora, ki jo je izoblikovala voda.

Matajur je razglednik nad Kobaridom, na meji z Italijo, ki pa ne predstavlja tudi narodnostne meje, saj so vasi na italijanski strani slovenske. Vrh je osamljen in precej nižji od sosednih vrhov Julijskih Alp, zato pa je toliko lepši razglednik. Planinci nanj običajno pristopajo iz Italije, s slovenske strani pa vodita dve poti in eno bomo danes prehodili tudi mi. Dviga se nad Kobariško kotlino in Beneško Slovenijo. Glavni vrh je visok 1642 m in leži na italijanski strani hriba. Najvišja točka slovenskega dela je Mrzli vrh s 1358 metrov nadmorske višine.

Najbližja pot do Kobarida je preko Cerknega, po t. i. Iliriki, cesti, ki je precej ovinkasta in naporna. Na Idrskem zavijemo levo v vas Livek. Do tja je približno pet kilometrov klanca, v vasi pa nas smerokaz usmeri desno proti Matajurju in vasi Avsa, kjer tudi parkiramo. Markacija nas usmeri desno na gozdni kolovoz. Takoj v spodnjem delu nas čakata dva strmejša vzpona skozi gozd, nato pa se pot zložno vzpenja in gre mimo dveh razpadajočih kolib. Na koncu gozda je lesa, kar nam da vedeti, da stopamo na Idrsko planino (1245 m), kjer se poleti pase živina. Prva živina je bila letos na planini že zadnjo majsko soboto. Prečimo Idrsko planino in če boste imeli srečo, jaz jo tisti dan nisem imela, se vam bo odprl razgled na Krnovo skupino. Na koncu travnika dosežete makadamsko cesto, smerokaz pa vas usmeri kar naravnost. Desno je obnovljena planšarska koča na Idrski planini in morda boste lahko dobili kakšno kislo mleko.

Pot nadaljujemo kar naravnost in naslednji smerokaz nas usmeri desno. Na naši levi strani je Mrzli vrh, 1358 m. Malenkost izgubimo na višini in dosežemo pot, ki nas vodi ob močvirnatem delu navzgor. V tem delu prečimo številne škraplje, kjer lahko občudujemo ustvarjalnost matere Narave. Pot se zlagoma vzpenja in pri naslednjem smerokazu, zavijemo levo na t. i. Beneško pot, ki nas vodi proti vrhu. Če nadaljujete naravnost, vas bo strma pot pripeljala direktno na vrh.

Takoj po odcepu je potrebne nekaj previdnosti, saj je med blatno potjo kar nekaj manjših skal ali pa velikih kamnov, če hočete, zaradi katerih lahko hitro zdrsnete. Ko pridete na plan, se usmerite desno. Hodite po grebenu in v daljavi že lahko vidite cerkvico oz. kapelico na vrhu.

Greben, po katerem hodimo, je poln raztresenih apnenčastih kamnov, ki dajejo slutiti, da je bila resnično voda tista, ki je oblikovala goro. Z vrha se odpira čudovit razgled na vse strani neba. Pred nami je Krnsko pogorje; Kobariški Stol, ki se dviga visoko nad Učjo in Nadižo, Beneška Slovenija itd. Na vrhu sem srečala simpatičnega zamejskega Slovenca, ki je bil navdušen nad dejstvom, da prihajam z Gorenjskega k njim v hribe. Zaupal mi je, da se je v času njegove mladosti z vrha Matajurja videlo celo Benetke. Današnja industrija in smog to seveda onemogočata. Meni tisto soboto razgled ni bil dan. Vreme je bilo kilavo; spremljala me je megla, sopara, na poti navzdol pa je tudi deževalo. Blato je bilo povsod, moji čevlji in hlače pa temu primerno umazani. Mislim, da še nikdar v življenju nisem iz hribov prišla tako blatna.

Naj na koncu še omenim, da je bil Matajur tudi prizorišče bojev v času prve svetovne vojne, na morišču Soške fronte. Združene avstro-ogrske in nemške enote so 24. oktobra 1917 leta začele ofenzivo in prebile fronto pri Bovcu in Tolminu. Vrh Matajurja je 26. oktobra iz italijanskih rok po skoraj 50 urah neprekinjenih bojev uspelo prevzeti Erwinu Rommlu. Na močno utrjenem Matajurju je približno 1000 mož zajelo okrog 9000 italijanskih vojakov. Italijanski porazi so se vrstili, dokončno pa so bili poraženi v začetku novembra, 200 km zahodneje, na reki Piavi.

Nadmorska višina: 1642 m

Trajanje: 5 ur

Višinska razlika: 800 m

Zahtevnost: 2 zvezdici