Kulinarično potovanje za abrahama in malce drobiža

Alenka Bole Vrabec, prevajalka, dramska igralka in odlična kuharica z bogato domišljijo, si je popotovanje po Mehiki, Guatemali in Belizeju izbrala kot darilo za svoj sedemdeseti rojstni dan.

»Potovanje je bilo darilo za mojo sedemdesetletnico, ali kakor se lepše reče, za abrahama in še malce drobiža. Vodilo pa je v kraje, ki sem jih v svojih prevodih že 'videla'. V Ciudad Mexico, v kolonialno Pueblo in nato po majevski poti na Jukatan, Gvatemalo, Honduras in Belize. Triindvajset dni, ko življenje utripa drugače od vsakdana – ki je pri meni še vedno dinamičen,« se široko nasmeje. A praznično, pravi, je bilo že kar pol leta pred odhodom, ko je začela zbirati podatke o krajih, kamor se je odpravljala, o življenju tam nekdaj in zdaj. »Segala sem tudi po svojih prevodih, predvsem Terre nostre, Koruzarjev, Gvatemalskih legend, Smrt Artemia Cruza in številnih zgodb, pesmi in literarnih večerov, ki sem jih v več kot štiridesetih letih prevedla in priredila za radio.«

Ubrana popotniška skupina

Na pot se je – sicer v organizirani skupini - odpravila kot popotnica, ne kot turistka. Zato je bilo včasih sicer malo bolj naporno, a so videli in doživeli mnogo več, kot lahko ponudijo agencije, ki se ukvarjajo z množičnim turizmom. »Naša skupina, »nadvojvodstvo kranjsko« imenovana, je funkcionirala zelo dobro. Nekateri so že skupaj potovali, nekateri smo bili novinci. Prilagajati pa se je treba, a z dobro voljo to sploh ni težko. Smeh je bil naš stalni spremljevalec v malem avtobusu, individualnih »izpadov« ni bilo ... Marsikaj je odvisno od vodnika ... mi smo imeli imenitnega ... poznavalca dežel, razmer in občevanja z »uradno hirearhijo« na mejah ... Nikjer – na prehodih Mehika-Guatemala, Guatemala-Belize, Belize-Mehika nam ni bilo treba odpirati kovčkov ... kar se sicer rado dogaja ...

Vnebovpijoč sadež evropske civilizacije

»Težko je reči, kaj me je najbolj prevzelo,« premišljuje, še vedo polna vtisov z decembrske poti. »Morda muzej Fride Kahlo, ki me fascinira kot človeška usoda. Lani so stoletnico njenega rojstva obeležili z novo razstavo, polno še neznanih dokumentov v njeni modri hiši. Papirmašejaste like, visoke skoraj 3 metre, nje in njenega moža, največjega mehiškega muralista Diega Rivere, je bilo videti tudi na notranjih dvoriščih vladne palače. Najbolj pretresena pa sem bila v Choluli. Stoječ na položnem griču arheološkega parka, pod njim se skriva največja, le deloma odkrita mehiška piramida, v spokojnem sončnem poldnevu s pogledom na zasneženi in v rahlo meglico oviti Popocatepetl, sem kot v diapozitivih zagledala prizor, v katerem je glavno vlogo krvnika odigral Hernan Cortes. Španski kapitan se je na poti, ko je prodiral proti Tenotchitlanu, azteški prestolnici, leta 1519 ustavil v razviti Choluli, posvetnem in sakralnem središču, ki je takrat imelo 100 tisoč prebivalcev. Gostoljubje je povrnil z masakrom; njegovi vojščaki so v enem dnevu poklali pet tisoč prebivalcev, od starcev do otrok. Kakšen vnebovpijoč sadež evropske civilizacije! Da bi še bolj ponižali Indijance, so nato vrh piramide postavili cerkev, ki je danes božja pot.«

Kulinarični eksperiment

Alenka Bole Vrabec trdi, da je mehiška kuhinja ena najboljših na svetu, zato ni čudno, da so – v lokalih najrazličnejših stilov in rangov – zelo dobro jedli. »Gvatemalska je bolj preprosta, a tudi zelo okusna. Meni so najbolj teknile ribe in jastogi, fižol pa je tako in tako konstanta. Dan se je velikokrat začel s slastno sadno solato.« In v čem se najbolj razlikuje prehrana povprečnega Slovenca od prehrane običajnega Mehičana? »Povprečen Slovenec ne more brez kruha, povprečen Mehičan pa ne brez tortill, pšeničnih ali koruznih, ki jih lahko jeste kar tako ali pa napolnite z različnimi nadevi. Meso in ribe so velikokrat v nenavadnih omakah. V Mehiškem zalivu ribe s kokosom, v kolonialni Puebli razglašeni mole poblano z mladim puranom. Mole poblano je znamenita čokoladna omaka, ki jo je v 17. stoletju kreirala redovnica Andrea de la Asuncion v samostanu Santa Rosa in v kateri je bilo sprva menda več kot sto sestavin. V vseh receptih, kar jih poznam, je še dandanes več kot dvajset sestavin. Pri nas jo je težko skuhati, če nimaš posušenih paprik in čilijev. Sicer pa za pestro, dobro hrano, ki jo dobite tudi na ulici, velja: »No hay reglas fijas.« Ni trdnih pravil. Ob ostrih čilijih se vam zazdi, da imate pekel v ustih, v bučnem narastku pa dajejo mil, vilinski okus bučini cvetovi ...«

Mole poblano jezikov

Uradni jezik v Mehiki je španščina, sicer pa v državi govorijo še 56 različnih indijanskih jezikov. Tudi v Gvatemali je podobno. V Belizeju pa je uradni jezik angleški, a kadar se prebivalci pogovarjajo med seboj, jih komaj razumemo, pojasnjuje Bole Vrabčeva. »Če Mehičani govorijo s tujci, se zelo potrudijo. Pogovorni jezik pa se zelo razlikuje od tistega, ki ga lahko slišimo v mehiških »žajfnicah-izzivalkah solza«.

Knjižna popotnica

Seveda se je domov spet vrnila s prtljago, ki je daleč presegla mejo, ki jo dovoljujejo letalske družbe. »Vedela sem, da bom kupovala knjige. V Puebli sem kupila torbo za priročno knjižnico, ki je bila na koncu potovanja dvakrat premajhna. Zato sem za težo knjižnega zaklada in uporabnih spominkov v moji športni 'omari' doplačala 51 ameriških dolarjev.« A s širokim nasmehom pravi, da je bilo prineseno seveda vredno doplačila. In na vprašanje o popotniških načrtih odločno odgovori: »Če mi bosta služila zdravje in hranilnik, grem spet v Mehiko!«

Atitlan, kraj, kjer mavrica nabira svoje barve
»... Na umazani tržnici preteče gledamo sedem radovednic, ki nosijo za vratom »pojem ti dušo!« Čeden dedec s sombrerom na glavi, ki prodaja v prave vzorce spletene posušene rake in bananovčeve liste, nesramno zahteva 3 dolarje, če se nastavi objektivu! Da bi preplačale mačistično nastrojenega kramarja, to pa ne! Sicer pa nas čaka ladjica za vrnitev v Panajachel. V restavraciji nad majhnim pristanom kupim eko kavo, okroglo zvito čokolado najrazličnejših okusov in kos bananinega kruha. Tudi drobtina ne ostane ribicam.«

Pan glaceado de banana - Bananin kruh z glazuro

Potrebujemo: pol skodelice mehkega masla, pol skodelice kristalnega sladkorja, 3 velike, dobro zmečkane olupljene banane (približno pol kg), 2 razžvrkljani jajci, 1 žlico limoninega soka, eno do eno in pol skodelice moke, 2 žlički pecilnega praška, 1 žličko cimeta, pol žličke soli, 1 žličko instant kave, 2 žlički vroče vode, pol skodelice sladkorja v prahu.

Pečico ogrejemo na 170 stopinj Celzija. V veliki skledi z električnimi metlicami stepamo maslo in sladkor, da zmes postane gladka in penasta. Dodamo banane, jajci, limonin sok in previdno zmešamo. Nato zmešamo še moko, pecilni prašek, cimet in sol in žlico po žlico dodajamo v bananino zmes. Namastimo pekač in ga rahlo posujemo z drobtinami. Nadevamo vanj testo in enakomerno razdelimo po modelu. Pečemo približno 1 uro in ko je kruh pečen, ga pustimo v modlu še 10 minut. Nato ga zvrnemo na mrežo in počakamo, da se popolnoma ohladi. Lahko pa spečemo testo tudi v modelčkih za mafine, le da je peka precej krajša, okoli 25 do 30 minut.

Instant kavo zmešano z vročo vodo in ji dodamo sladkor v prahu ter poškropimo po bananinem kruhu.