Prevzelo ga je tisočletno mesto

France Stele, fotograf, pisec in založnik, je svojo prvo knjigo o Škofji Loki izdal leta 1995. Ob 70-letnici Muzejskega društva je izšla njegova fotomonografija Pisana Loka Škofja Loka.

France Stele, doma z Gore pri Komendi, je avtor več kot tridesetih knjig, blizu sto pa je takih, kamor je prispeval svoje fotografije. Diplomant biotehniške fakultete je najprej delal v kamniškem Stolu, sedaj pa se že dolga leta preživlja kot samostojni kulturni ustvarjalec. Fotografira, piše, je tudi založnik, ukvarja se z arheologijo … Svojo prvo knjigo Grintovci je izdal leta 1983, odtlej pa vsako leto nastane ena ali dve novi. »Hribi me še posebej mikajo. Raziskoval sem jih tudi arheološko in na osnovi tega je nastala knjiga Ljudje v Alpah,« pove ustvarjalec, ki je že v otroških letih odkril svoje zanimanje za fotografijo. Ko je bil v sedmem razredu, je naredil svojo prvo: šolski mentor je učence peljal fotografirat temelje šole, ki so jo začeli graditi v Komendi. Seveda ima še vedno shranjeno. Ves čas je kazal tudi zanimanje za zgodovino, arheologijo, etnologijo … Že njegova diplomska naloga pri profesorju Niku Kralju, v kateri je raziskoval arhitekturo pastirskih stanov, je nakazovala, da je njegovo obzorje širše od zgolj tehničnega.

Svojo prvo knjigo fotografij o Škofji Loki je izdal leta 1995, prispeval je tudi besedilo. »Kamnik, Piran, Celje, Novo mesto, Kranj, Škofja Loka … povsod srednjeveške korenine, iz katerih utripa srce sedanjosti,« je France Stele zapisal v eno od svojih knjig. V pogovoru pa doda: »Stara mesta so mi všeč, med njimi tudi Škofja Loka, ki je pravo mesto muzej. Več let sem zbiral material, beležil dogodke, dopolnjeval, iskal motive. Nato sem se odločil izdati novo knjigo, še bogatejšo od tiste izpred več kot desetletja. Iz obsežnega gradiva okoli pet tisoč posnetih fotografij je izbranih 230, na njih pa je zajeta Škofja Loka z okolico. Prikazane so vse najpomembnejše zgodovinske točke od najstarejše najdbe naprej, njeni spomeniki, mestne značilnosti, pa tudi življenjski utrip ob najrazličnejših dogodkih. Po dolgoletnih izkušnjah sem se naučil, kakšna mora biti dobra monografija in kako najbolj sintetično zajeti utrip nekega kraja v vseh pogledih. Ko sem delal to knjigo, sem imel pred očmi bralca, ki o Škofji Loki ničesar ne ve in naj z monografijo dobi kar najširšo sliko o tem kraju.«

In res knjiga prinaša veliko pogledov na Škofjo Loko, pisano Loko, kakor so jo včasih imenovali zaradi barvitih fasad. »Pripoveduje o lepotah in znamenitostih starodavnega kraja in se ustavlja na posameznih detajlih, ki jih ob vsakodnevnem hitenju žal prepogosto prezremo,« je v uvod h knjigi zapisal predsednik Muzejskega društva Škofja Loka Aleksander Igličar, ki je prispeval uvodne misli. O svežih barvah pisane Loke uvodoma piše župan Igor Draksler, sledi Steletovo besedilo o zgodovini tega kraja, prevedeno v angleščino in nemščino, temu pa razkošje fotografij.