Smo manj ogroženi tudi razviti?

Predstavitev ugotovitev slovenske vlade o razvojni ogroženosti slovenskih občin in neposredna samohvala o razvitosti občine Škofja Loka, ki si jo je privoščil škofjeloški župan, je resnično zanimiva tema, vredna večstranskega razmisleka.

Kot Škofjeločan, ki prebiva v tisočletnem mestu že skoraj petdeset let, sem nad povezovanjem nizke razvojne ogroženosti in visoke razvitosti presenečen, saj sem prepričan, da se naša občina z razvojem ne bi smela hvaliti, še več: menim, da je v zadnjih 15, 20 letih v primerjavi z mnogimi slovenskimi občinami relativno zaostala. Naš tokratni sogovornik Matjaž Čepin seveda pravilno ugotavlja, da ima lahko tovrstno ocenjevanje zelo različne pristope, cilje, in temu je seveda prilagojena metoda, kriteriji, uteži. Nepomembno tudi ni, kako kvalitetni so uporabljeni podatki, in nenavsezadnje, kdo jih je zbiral oziroma izpolnjeval.

Naj začnem na področju, ki ga ob svojem delu novinarja za področje gospodarstva relativno dobro poznam. Za položaj škofjeloškega gospodarstva bi težko dejal, da je dober, saj je vrsta gospodarskih družb v resnih težavah: če začnem z največjo – TCG Unitechom, je ta po besedah donedavnega prvega moža pred zahtevnim prestrukturiranjem, nujno modernizacijo in avtomatizacijo; preostanek LTH-ja se že 20 let ukvarja z velikimi težavami in tone v dolgovih, Jelovica se je odpovedala izdelavi vrat, pod vprašanjem so okna; Gradisa ni več; Termo je bil prodan tujcem, ki so pobrali precejšnje znanje, praktično ukinili razvoj in iz tovarne na Trati napravili sicer donosen obrat; kaj malo je ostalo od nekdaj pomembne Gorenjske predilnice, nekdanji steber slovenske trgovine Veletrgovina Loka (v sistemu ABC) se je utopila v Mercator – in še bi lahko naštevali. Seveda je vzniknilo nekaj novih družb, vprašanje pa je, ali lahko, razen redkih izjem, govorimo o gospodarskem razvoju. Res se lahko pohvalimo s popolno zaposlenostjo, vendar je povsem druga plat kvaliteta delovnih mest in zakaj se visoko usposobljeni Ločani v precejšnjem številu vozijo drugam. Svojevrstni pokazatelj podjetništva v Škofji Loki je dejstvo, da ni povpraševanja po poslovnih prostorih, kar zgovorno kaže primer nekdanjih poslovnih prostorov Alpetourja, ki jih ne morejo prodati po razumni ceni, da propadajočega hotela niti ne omenjam. Kako bo z novo industrijsko cono, ki zamuja že za krepka tri leta, bomo še videli.

Ko župan Igor Draksler omenja prijetno bivanje ljudi v teh krajih, je na mestu vprašanje bivanjske kakovosti tega okolja. Mirno lahko rečemo, da je preskrba v Škofji Loki slaba, ne premoremo niti enega trgovskega centra, Škofjeločani se po nakupih, razen morda najnujnejšega, odpravljajo v Kranj ali Ljubljano. Če je bilo na podeželju res marsikaj narejeno, pa to za mesto Škofja Loka nikakor ne drži. Promet je kaotičen, za skoraj 40 let priprav na izgradnjo obvoznice v Poljansko dolino se na koncu izkaže, da marsičesa ob tem nismo postorili sami. Večina starih mest (Radovljica, Kranj, Kamnik – enako pa velja tudi širše na Dolenjskem in celo v Beli krajini) je znala urediti mestna jedra, v Škofji Loki ni tako. Mestni trg ostaja kot pred 30, 40 leti, neurejen, praktično mrtev. Spodnji trg, ki se duši v prometu, propada, gradu – simbola tisočletnega mesta, ne znamo niti pošteno osvetliti. S številom priključkov na kanalizacijo se ne gre hvaliti, vse dokler je Starološki potok smrdljiv kanal in leglo vse bolj vsiljivih podgan. Podobno velja za naselje Puštal. Škofjeločani pijemo vodo iz vodovoda z azbestnimi cevmi, ki neprestano pokajo in nam pogosto osušijo pipe.

Del družbenega standarda so seveda tudi vrtci, šole, zdravstvo, kulturni in športni objekti. Če je za vrtce, šole in zdravstveni dom mogoče reči, da je bilo v teh letih kar nekaj vloženega, deloma tudi v športne objekte, je prava sramota, da Škofja Loka, kjer se je turizem začel s kopalnim turizmom, ne premore urejenega kopališča ob Sori, niti bazenov. Še slabše je s kulturnimi objekti, kjer je nekdanji Partizan – Sokolski dom čakal na obnovo dve desetletji, za novo knjižnico pa prav toliko časa poslušamo obljube in še vedno ostajamo brez rešitve. Prav posebno poglavje pa je v Škofji Loki urejanje prostora, ki je izvirni krivec mnogih omenjenih težav – od prometa do preskrbe, da o stanovanjski gradnji, ki je tu nadvse skromna, niti ne govorimo.

Majhna ogroženost še ni razvitost!